Zgodbe
Moje srce je spet celo
Pred kratkim mi je nekdanja urednica oddaje Dan najlepših sanj Vesna Ban, ki zdaj dela na Radiu 1, zaupala, da ne bo nikoli pozabila zgodbe o dečku Miguelu, ki ga je s pomočjo sodelavcev v oddaji uspela združiti z njegovo mamo in njeno novo družino v Sloveniji. To je bila najbolj drzna in zahtevna zgodba, ki so se je lotili, a vredna vsega truda, je dejala. Mnogim je spremenila življenje, sploh pa sinu in mami, ki pravi, da je njeno srce zdaj spet celo. »Ko sem po pol leta obiskala družino in videla, kako je Miguel srečen, kako napreduje, saj se je v tem času naučil slovensko in se povsem vživel v svoje novo okolje, in kako lepo se razumejo, sem se na poti domov razjokala. Mislim, da sem šele takrat začela dojemati, kaj smo pravzaprav naredili in kakšno neverjetno srečo smo imeli, da nam je vse skupaj sploh uspelo!«
Nočem, da bi hči doživljala enako kot jaz
Povojna generacija, stara med 60 in 70 let, doživlja nekaj, kar se prej ni dogajalo – zelo dolgo skrbi za otroke, ki nočejo ali ne morejo od hiše, ker nimajo zaposlitve, ko se upokoji, pa si večinoma ne more oddahniti. Neredko mora namreč skrbeti za bolne in dementne starše, največkrat skrb seveda prevzemajo ženske, in to za svoje in za moževe roditelje. Domov za starejše nimamo dovolj, negovalnih oddelkov v bolnišnicah tudi ne, dolgotrajna oskrba ni še niti v povojih. Se politiki, ki imajo v rokah škarje in platno, sploh zavedajo, kakšno je življenje starejših, ki morajo skrbeti za še starejše?
Bomo postali narod neplodnih?
Nočemo zganjati panike, a morda je že (pre)pozno: herbicid atrazin menda mirno pluje po naših pitnih vodah in ga pridno uživamo, predvsem tisti v Dravski kotlini, slabo kemijsko stanje vode pa je tudi v Savinjski in Murski kotlini. Bo kdo ukrepal? Naša ministrstva, ki prelagajo odgovornost drugo na drugo? Inšpekcijske službe? Kmetje, ki atrazin kupujejo pri sosedih, kjer je še vedno dovoljen? Ali bomo počasi postali narod sterilnih moških in rakavih bolnikov, ker državi ni mar?
Česa se bojijo odraščajoči Slovenci?
Raziskave kažejo, da so se strahovi mladih v zadnjih letih povečali. Predvsem jih v nasprotju s prejšnjimi generacijami skrbi, kaj bo z njimi kot posamezniki. Ali bodo dovolj dobri, da preživijo in uspejo v kapitalistični dirki. Čeprav slovenski mladostniki v primerjavi z vrstniki iz držav jugovzhodne Evrope živijo v bogatejši in bolj razviti družbi, se na lestvici različnih strahov med desetimi državami uvrščajo na visoko tretje mesto.
Afriški Veliki zeleni zid
Afriški Veliki zeleni zid (The Great Green Wall) je epska misija, ki jo je pred dobrim desetletjem zasnovalo devet afriških držav. Po celotni širini Afrike nameravajo zasaditi pas gozda, ki bo preprečeval širjenje puščave, in s tem ustvariti 8000 km dolgo naravno čudo sveta.
Vanje vtkejo svojo dušo
Pred dnevi sem pri sestrični opazila imeniten šal, uporaben na različne načine, in unikatno torbico, ki jo lahko nosimo športno kot nahrbtnik ali elegantno z ročaji. Oba sta bila posebna in lepa, ko pa sem izvedela, da so ju tako natančno izdelali uporabniki Varstveno-delovnega centra Zagorje pod budnim očesom mentorjev, je njuna vrednost v mojih očeh še zrasla. Obiskali smo jih in začutili predanost, povezanost, motivacijo, prijaznost in spoštovanje vseh – vodstvenih delavcev centra, mentorjev in uporabnikov. Ustvarjajo z dušo, v izdelke vtkejo vso svojo pozornost, ljubezen in veselje, nekateri delo celo nosijo domov. Zato je rezultat neprecenljiv.
Avstralija gori – kaj to pomeni za nas?
V slabih dveh mesecih je v Avstraliji pogorelo okrog deset milijonov hektarjev, torej petkratna površina Slovenije, požari pa so poleg 26 človeških življenj in 2000 uničenih domov po nekaterih ocenah terjali tudi življenje pol milijona živali. »Obseg požarov je takšen, da ga je nemogoče pogasiti z gašenjem, čeprav je Avstralija za to nalogo poleg civilnih služb mobilizirala celotno vojsko. Edina rešitev so obsežne padavine,« je prepričan klimatolog Slameršak. Bomo posledice najobsežnejših požarov v zgodovini čutili tudi pri nas? Kako bodo vplivali na vreme?
Megxit: gremo mi po svoje
Dost mava, sta rekla. Nikomur nista prej nič povedala in nikogar nič vprašala. Kar tako, bum, naenkrat je počilo – lepega dne sta Suseška, princ Harry in njegova žena Meghan, rekla, ne, midva pa ne bova več v tem klubu. In sta se tako rekoč izpisala iz kraljeve družine.
To je narobe!
Že julija smo se ob intervjuju z legendarnim novinarjem Dnevnika Ervinom Hladnikom Milharčičem spraševali, ali nas čaka tretja svetovna vojna, in nas je okaral, naj nikar ne kličemo vojne. Ob vnovičnih napetostih med ZDA in Iranom je ves svet na trnih, kaj se bo zgodilo. ZDA so izvedle atentat na po njihovem videnju terorista Kasema Solejmanija, iransko ljudstvo pa ga dojema kot heroja in mučenika. Predvsem pa so mu mnogi priznavali genialni (vojaški) taktični um. Iranci so se maščevali z napadom na ameriški oporišči v sosednjem Iraku. Bo to dovolj?
Kdo služi na najšibkejših?
Zakaj bi dali svojca v dom starejših občanov s koncesijo? Morda je malo novejši, sobe so večje in svetlejše, a storitve so enake kot v javnih domovih, osebje enako maloštevilno, zgarano in podplačano, razlika je le v tem, da je cena oskrbe v domu s koncesijo bistveno višja kot v javnem. Ponavljamo vprašanje, zakaj bi torej kdo šel (ali dal svojca) v dom s koncesijo? Zato, ker nima izbire. Zato, ker je prostih mest v domovih premalo, pa vzameš tisto, kar lahko dobiš. Kjerkoli pač dobiš. Zato, ker se je država že pred leti odrekla gradnji domov in jo prepustila zasebnikom, tem gre pa posel tako nadodlično, da zdaj hitijo pristavljat svoj lonček še tuje družbe, ki bi rade pri nas gradile domove s koncesijo. In bi vam radi razložili, zakaj jim je treba reči ne. Ne, nočemo še več koncesijskih DSO. Hočemo, da nam jih zgradi država.
Ali koga skrbi zdravje državljanov?
Prejšnji teden se je sredi sončnega januarskega dne pred agencijo AKOS v Ljubljani zbralo presenetljivo število ljudi, ki so tja prišli z enim samim namenom. Miroljubno so želeli opozoriti odgovorne, da cena za vzpostavitev omrežja 5G v Sloveniji ne bi smela in ne more biti človeško zdravje.
Kdo bo povrnil zaupanje v učitelje? (In otrokom veselje do šole?)
Leno Vastl iz Škofje Loke smo »lovili« že med njenim potovanjem domov, ker nas je neskončno zanimalo, kako učiteljica iz Osnovne šole Ivana Groharja po dvoletnem magistrskem študiju na Finskem med seboj primerja s superlativi ovenčani finski in pogosto (prehudo?) kritizirani slovenski šolski sistem. Nedavno smo izvedeli še, da so slovenski šolarji, čeprav so v znanju nadpovprečni, nadpovprečni tudi v malodušju – neradi hodijo v šolo, so žalostni, zaskrbljeni in preobremenjeni; pa tudi, da so slovenski učitelji oropani avtoritete, preveč prestrašeni, da bi kaj spreminjali, poleg tega so žrtve hudih pritiskov. Lena se s slednjim strinja oziroma težave učencev lahko razume, kljub temu pa iz novega zornega kota optimistično gleda na slovensko šolstvo. Prepričana je, da lahko učitelji s svojim znanjem in poznavanjem težav vplivajo na njihovo reševanje.
Zgodba, v kateri nastopamo tudi mi
Medtem ko vas ni bilo* je film, ki ga je režiral človek v zelo zrelih letih, več kot osemdesetletni Ken Loach, ki je s kazalcem in sredincem pokazal na življenje, kakršno je. Tako podrobno, da najprej boli srce in potem glava. Resnica učinkuje neprijetno, zato je mogoče mnogi niti nočejo videti.
Spremenite zakon!
Lanski božič si bo Vida Klenovšek iz vasi Bonini nad Koprom dobro zapomnila – uresničilo se je tisto, kar je že dolgo napovedovala: da bodo psi, ki pod ograjo pobegnejo njenemu sosedu in se klatijo po vasi (pri tem, kako pogosto to počnejo, se zgodbe močno razhajajo), lepega dne nekoga ugriznili. In za božič so res napadli. Njo.
»Presnete Štajerke, vedno me spravite v jok!«
Imamo jo! Slovenka leta 2019 je zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog! Razglasili smo jo na odru veličastne ljubljanske operne hiše, pred občinstvom, ki je radodarno delilo aplavze na pravih mestih. Največjega seveda najsvetlejši zvezdi med enajstimi zvezdami večera, kar so kandidatke za Slovenko leta tudi bile. To je bil večer njim v čast, večer, posvečen ženski moči, vztrajnosti in premikanju sveta na bolje. Očitno je lanska zmagovalka, ženska leta Polona Lah, začela tradicijo, ki jo je letošnja Slovenka leta Ninna Kozorog nadaljevala – na vabila bo ob priporočilu za slavnostno toaleto treba napisati še: ne pozabite na robčke!
Vsak ima pravico do dostojnega slovesa
Decembra je bila na škofijski gimnaziji v Šentvidu okrogla miza o evtanaziji, vodila sta jo dva dijaka, kar je bilo še posebno zanimivo in spodbudno, saj se bo letos veliko razpravljalo o tej temi. Glavna omiznika sta bila prof. dr. Matjaž Zwitter, dolgoletni onkolog in zdajšnji predstojnik katedre za medicinsko etiko na mariborski medicinski fakulteti (in je seveda proti) in dddr. Andrej Pleterski, vodja skupine za pravno ureditev evtanazije (in je seveda za). Iz publike se je oglašala priletna Tatjana Kocjan s Parkinsonovo boleznijo, ki z zgodbo svojega moža nastopa v Zwitterjevi knjigi, hkrati pa je z vsem srcem na strani Pleterskega. Sama hoče odločati o tem, kdaj bo v njenem življenju preveč trpljenja in premalo dostojanstva, da bi še vztrajala.
Ni nam treba biti suženj svojih hormonov
V eni decembrskih številk smo predstavili dr. Brucea Liptona, pionirja epigenetike in eno največjih zvezd alternativne medicine. V prispevku smo razdelali temelje tako imenovane nove biologije, ki jo je izumil. Njena glavna postavka je, da naše zdravje in splošno vitalnost mnogo bolj kot geni določajo naša podzavestna prepričanja. No, danes pa se bomo pozabavali s tem, kaj ima dobri doktor povedati o zimzeleni temi romantičnih odnosov. Tako je: da nam težko ukrotljiva zver v skladu s starim rekom ne bo vsem v pogubo, se bomo tokrat nekaj naučili o biokemiji ljubezni.
Krvava orgija odpuščanja je bila nezakonita
Tiho, mnogo pretiho je odjeknila prelomna odločitev, ki jo je v prid delavskega razreda prejšnji teden sprejelo francosko sodišče. A ta odločitev prinaša pomemben pravni precedens. Francoskega delavca je zdaj namreč izpričano nezakonito siliti v samomor. Da, prav ste prebrali, in res, ne sliši se navdušujoče … A v časih splošne atomske vojne proti delavskim pravicam so tudi take drobtinice še kako dobrodošle.
Biti drugačen ni nekaj slabega
»Vse sem, vse jaz: čefurka, migrantka, črna, mama, socialistka, gej, ateistka, umetnica, feministka, prekarna delavka, liberalna ženska. In danes sem še pogumna. Ker sem v to prisiljena.« To je izsek govora, ki ga je imela lani poleti Ivana Djilas na demonstracijah proti politiki sovraštva. In prav njen govor je postal ideja za nastanek interaktivne predstave z naslovom Vse, kar sem. 19. decembra se je pod njenim strokovnim vodstvom skozi poezijo, fotografijo, video, gledališče, ples in poglobljen klepet v eni od stanovanjskih hiš v Rakovi Jelši predstavilo več kot 20 predstavnikov ranljivih skupin ljudi.
Znova rojen
Enaindvajsetletni študent upravne informatike Miha Rangus iz Šentjerneja je pokazal neverjetno voljo do življenja – po padcu iz sedmega nadstropja študentskega doma na Topniški ulici v Ljubljani je ob hitri pomoči gasilcev, reševalcev in zdravnikov kliničnega centra ostal živ! Pa ne samo to, odnesel jo je brez hujših posledic, čeprav je njegovo življenje več dni viselo na nitki! Mladenič pravi, da se je 30. maja 2019 ponovno rodil. Življenje mu je ponudilo novo priložnost, česar se dobro zaveda. Danes tako Miha kot tudi njegova družina povsem drugače gledajo na življenje in drug na drugega. Nesreča jih je še bolj povezala.
Črno kot čarovnica
Tisti petek ni bil le petek, trinajstega, bil je tudi dan svete Lucije, prinašalke luči, ko smo se v Mariboru odpravili na voden čarovniški sprehod. In mimogrede izvedeli za preverjen način odkrivanja čarovnic.
Dvanajst dokazov, da je svet lep
Vemo, oh, kako dobro vemo, siti ste pregledov minulega leta. Ampak naš bo – itak! – povsem drugačen. Izpustili bomo potrese, poplave in druge katastrofe, politiko bomo povsem ignorirali in se ozrli nazaj po dobrih in lepih stvareh. Ugotovili boste, da sploh niste vedeli, da je v vas toliko smehljajev. Kolikokrat vam bo ušel kakšen vzhičen ooooh!, pa sploh ne boste več šteli. Obljubimo.
Kipec za Slovenko leta
Na sončen decembrski dopoldan, ki je bolj dišal po pomladi kot po božičnih praznikih, smo oddrveli v Rogaško Slatino k nam zelo ljubi umetnici Ljubici Ratkajec Kočica. Že lep čas ne potrebujemo več navigacije, da najdemo njeno hišo, saj smo bili pri njej letos že 31. zapored. Toliko je namreč tudi kipcev, ki jih je Ljubica izdelala za Slovenke leta. Letošnji se nam je nasmihal skozi okno že takoj ob prihodu.
Vse, kar potrebujemo
Toliko je stvari, ki bi jih ob koncu leta radi izrekli drug drugemu in svojim najbližjim, pa pogosto ne najdemo pravih besed. A treba se je le spomniti, objeti, nasmehniti! Predvsem pa je dobro vedeti, da je vse odvisno od nas. Vsak dan je lahko srečen, če ga takega naredimo! Preberite lepe misli in želje nekaterih, ki so jih na našo prošnjo zapisali za vas!
Razkrinkano omrežje 5G?
Leto 2019 si bomo zapomnili tudi po burnih razpravah o skritih nevarnostih omrežja 5G in njegovem mestu v Sloveniji. Naši članki so naleteli na velik odziv, večina vas je bila zaskrbljena in željna ukrepanja (med njimi se je našel tudi pravnik in opozoril, da je brezbrižno uvajanje omrežja 5G v Sloveniji protizakonito), kakšen fizik pa nam je očital, da nimamo pojma in da brez prave osnove strašimo ljudi. A povedali smo vam nič manj in nič več kot le to, kar smo izvedeli od strokovnjakov, tudi zdravnikov, ki so se poglobili v sevanje omrežij in mobilnih telefonov. Opozarjanje civilne družbe pa je morda le padlo na plodna tla …