Na teh straneh smo pisali že o mnogih uspešnih Romih, nazadnje o Bogdanu Mikliču, predsedniku Zveze Romov za Dolenjsko, in o nagrajeni diplomantki Melisi Baranja iz Serdice blizu Rogaševcev. Leta 2007 je bila med našimi kandidatkami za Slovenko leta prva romska policistka v Evropi – Nataša Brajdič. Je ena svetlih zgodb o uspehu, Rominja, ki ji je uspelo doseči izobrazbo, zgraditi kariero, si ustvariti družino. Danes se piše še Žagar in dela na Centru za šolske in obšolske dejavnosti; ogromno je na terenu, med Romi. Že pred tremi leti je naglas opozorila, da če se ne bodo začele z vso resnostjo urejati stvari na terenu, bomo lahko poročali o žrtvah. Danes so po njenem mnenju razmere so že ušle izpod nadzora. Ni res, da je problematična celotna romska skupnost, posamezniki delajo razdor, jim delajo nepopravljivo škodo in škodijo ugledu skupnosti. Pa ne samo ugledu. Gre za življenja, za pravico do dostojnega in mirnega življenja ter človekove pravice, ki so po njenem mnenju kratene romskim otrokom. Ker se tistim Romom, ki neodgovorno ravnajo z njimi, nikoli ne stopi na prste. Nataša je že opozarjala na posledice zatiskanja oči in prav nič je ne preseneča, da so stvari v Kočevju, v katerem razmer sicer ne pozna podrobno, eskalirale. »Imam občutek, da se z Romi pri nas ravna preveč v rokavicah.«
Žrtev napada. Letos junija so jo fizično napadli v romskem naselju Kerinov Grm blizu Krškega, kjer je delala s predšolskimi in šolskimi otroki ter mladostniki. Da je v nevarnosti in da ji verjetno grozi napad, je opozarjala policijo, saj je osebo iz romskega naselja pred slabima dvema letoma ovadila zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost tretje osebe. Ovadeni ji je potem grozil in na sodišču je točno napovedala, kaj se bo zgodilo. Napada ne bo izvedel ovadeni, temveč bo zanj nahujskal in najel mladostnike. »Ti so mi po napadu potem to priznali, češ da so morali izpolniti naročilo. Ena oseba v naselju ima tako moč, da v nasilje pregovori mlajše. Policisti nato opravijo svoje delo, vendar vse skupaj propade na sodišču. Ta človek je tako še vedno na prostosti, prebivalcem romskega naselja grozi in jih ustrahuje. Romi se na policijo s prijavami (bilo jih je že okoli 20) sploh ne obračajo več, saj so videli, da se nič ne zgodi. Tako se problemi kopičijo,« pripoveduje Nataša Brajdič Žagar, ki v tisto romsko naselje zaradi varnosti ne gre več. »Kako naj se torej državljani, ni pomembno, ali Romi ali Neromi, počutijo varne?« se sprašuje. Prepričana je, da so se razmere v zadnjih petih letih izrazito poslabšale. Rešitev?
Več v reviji Zarja/Jana, št. 40, 2. 10. 2019
