Zdravnica, psihoterapevtka Tina Bončina je v svojih prostorih zadnja tri leta sprejela več ljudi z znaki izgorelosti, kot jih je prej srečala v desetih letih svoje zdravniške prakse. Ugotovila je, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se jim dogaja, ne razumejo, zakaj telo odpove brez jasno dokazljivega vzroka. Po drugi strani pa tudi ni bilo primerne literature, kjer bi našli razumljivo razlago, zato se je odločila napisati knjigo, v kateri se je izgorelosti lotila celostno. V njej bodo koristne napotke našli tisti, ki so v stresu in drsijo v izgorelost, družinski člani, ki so pomembna podpora izgorelega, Tina pa bi bila vesela, če bi jo prebrali tudi njeni kolegi, vodstva podjetij in ne nazadnje zavarovalnice.
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
Zapisali ste, da ste v zadnjih treh letih sprejeli več ljudi z znaki izgorelosti kot prej v desetih letih svoje prakse. Kaj se torej zadnje čase dogaja?
Ko se razve, da neko vsebino dobro obdelaš, pride še več ljudi z enako težavo, zato imam posledično več klientov s podobnim stanjem. Družba se je spremenila, gonja za profitom in stalno gospodarsko rastjo, ki je povsem nerealna, je človeka precej odtujila od zdravega, zadovoljnega, kakovostnega življenja. Zdravi smo, če imamo pristen stik z drugim človekom, in zato, ker nas nekdo vidi, sliši in ceni. V današnjih službah in hitrem življenju se tako rekoč ne vidimo več. Pomembno je samo, kaj bomo naredili, koliko zaslužili, kje vse in kaj bomo objavili na omrežjih – to ne vodi do zdravja. V zadnjih dveh desetletjih se je to kopičilo toliko časa, da je počilo. Danes slabše prenašamo napore, premalo smo prožni, izgubili smo stik s telesom, ne znamo dobro prebroditi negativnih, neprijetnih situacij, vse nas vznemiri, kot da bo konec sveta.
Zakaj izgorelost še vedno ni priznana kot bolezen? Jo splošni zdravniki že prepoznavajo?
Vedno več splošnih zdravnikov jo prepoznava, v knjigi pa omenjam tudi, da je opredeljena kot stanje, zaradi česar prihaja do težav glede staleža. Ni izdelanega resnega protokola, kako se lahko zdravnik loti diagnosticiranja izgorelosti. V medicini so protokoli pomembni, ker natančno opredeljujejo, kako po korakih nekoga diagnosticirati in zdraviti ter da lahko zavarovalnica plača obravnavo. Mnogo laže bi bilo, če bi bila izgorelost diagnosticirana kot bolezen, ker bi bil zraven odobren tudi ustrezno dolg bolniški stalež, tako pa je ta dodeljen po kapljicah. Počitek je vitalni del zdravljenja. Pomembno je, da se človek odpočije, regenerira in da ob tem razmisli o načinu delu, življenja, sprejme nove odločitve in jih počasi vključi v vsakdanjik ter ve, da sta država in podjetje na njegovi strani, ne pa da je ogrožen, manjvreden, stigmatiziran. Kot pravi Katja Krasko Štebljaj v predgovoru h knjigi: ljudje z izkušnjo izgorelosti niso blago z napako, ampak blago z izkušnjo. Ne bodo več delali na 140 odstotkih in 200 na uro, ampak pametno, smotrno in temeljito, to pa je vredno več. A delodajalcem ni preveč v interesu, da bi bila to poklicna bolezen, ker bi to obremenilo njihove denarnice. To je del problema. Hočejo rast, delavce, ki delajo, ne pa skrbeti za prijetno delovno vzdušje ter to, da je človek zadovoljen in povezan z drugimi.
Zakaj ste se lotili pisanja knjige o izgorelosti?
Stalno sem razlagala iste stvari in ugotovila, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj se jim dogaja, ne razumejo, zakaj telo odpove, saj ni jasnega, dokazljivega vzroka, kot je bakterija ali poškodba. Pomaga jim, če spoznajo delovanje telesa in če vidijo, kako je to povezano z njihovo psiho. Prvi korak pri začetku zdravljenja je, da sprejmeš, kar se ti je zgodilo, da zaradi tega nisi nič slabši in da je to pravzaprav priložnost za napredek. Ugotovila sem, da obstajajo samo zapletene medicinske knjige, ki jih težko bereš, če nimaš predznanja, ali pa knjige, ki preveč poljudno nekaj opisujejo. Potem so pa knjige, ki so samo o stanju telesa in dietah, ali psihološke knjige. Hotela sem vse povezati, ker izgorelost je psihosomatska bolezen, pravzaprav posledica zdravega odziva telesa. Telo je toliko časa tako delalo in reagiralo na prevelike obremenitve, da je na koncu »elastika počila«.
Več v reviji Zarja Jana, 15.10.2019
