TEKST: ALENKA SIVKA, FOTO: ARHIV ZARJE JANE

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj o Šarčevi izjavi na kratko meni: »To je pač bolj kot ne osebna politična izjava, ki jo lahko premier zelo hitro tudi spremeni.« A drugi naši sogovorniki jo jemljejo resneje. Katja Hus iz Greenpeacea denimo takole: »Svet je leta 2017 v elektroenergetsko omrežje priključil več kapacitet sončne energije kot premoga, zemeljskega plina in jedrske energije skupaj. Države, ki so resne pri reševanju podnebne krize, ne postavljajo jedrskih reaktorjev. Še Francija, jedrski velikan, namerava v naslednjem desetletju zmanjšati svojo odvisnost od jedrske energije v prid razvoju sončne in vetrne. Peščica novih reaktorjev, ki je v gradnji v Evropi, so polomije. Gradijo se s pomočjo zajetnih državnih subvencij, gradnjo pa spremljajo večletne zamude in naraščajoči stroški.«

Mimo volje ljudi. Karel Lipič, predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije, je še radikalnejši: »Če bi vlada napovedala, da poziva javnost in državljane k začetku splošne javne razprave, ali je smiselna in sploh upravičena gradnja druge nuklearke, ter bi počakala, da se javnost glede tega izjasni na referendumu, bi Šarca lahko šteli za demokratičnega politika, ki spoštuje javno mnenje. Če pa on oz. vlada želi sprejeti prva in na vrat na nos sklep, da bo naredila vse za zgraditev druge nuklearke ter s tem povozi javnost ter jo postavi pred izvršeno dejstvo, govori to o pomanjkljivi demokratični kulturi njene ekipe. V Sloveniji želi vladajoča politika v času javne razprave o Nacionalno energetsko podnebnem načrtu (NEPN) in Energetskem konceptu Slovenije (EKS) nedemokratično sprejeti politično odločitev mimo volje ljudi. Prejšnji predsedniki vlad so vsaj upoštevali sprejeto koalicijsko pogodbo vladnih strank, da bo tem odločal le razpisan vseljudski referendum. Sedanji samodržni predsednik bi pa to rad izsilil še pred nepripravljeno strokovno študijo energetske, ekonomske in ekološke upravičenosti (CPVO o NEK in NEK II), bez v državnem zboru nekoč sprejetih odločitev v NEPN in EKS ter mednarodno obveznega soglasja sosednjih držav (konvencija ESPOO).«        

Slovenija je jedrska država. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan, je drugačnega mnenja: »Šarčevo izjavo pozdravljam. Slovenija je namreč že jedrska država in bo to ostala še nekaj desetletij, tudi če bi se odločili nuklearko zapreti že danes. Jedrska država ima mednarodne obveze, ki vsem jedrskim državam nalagajo razvoj in vzdrževanje nacionalne jedrske infrastrukture, ki zajema jedrsko izobraževanje, raziskave in neodvisni upravni organ. To infrastrukturo v Sloveniji danes imamo in jo bo treba za gradnjo novega bloka močno okrepiti. To lahko vlada stori nemudoma.« Na vprašanje, kaj bomo storili, ko se bo prvi JE iztekla življenjska doba, pojasni: »NEK danes zagotavlja približno 1/3 slovenske elektrike in skoraj 2/3 slovenske brezogljične elektrike. To bomo morali do leta 2043 nekako nadomestiti. Možnosti je več, med njimi je tudi nekaj tisoč vetrnic skupaj z nekaj sto nogometnih igrišč z baterijami, kakršne je Tesla postavila v Avstraliji, nova termoelektrarna, nova jedrska elektrarna, uvoz, lahko pa tudi radikalno zmanjšanje porabe.« Prav res, kaj je z vetrnimi elektrarnami? Cizelj: »Danes imamo v Sloveniji dve vetrni elektrarni. Že nekaj let nismo postavili nobene nove. Težko si predstavljam, da bi jih lahko v nekaj letih postavili nekaj tisoč, kar bi nekako nadomestilo TEŠ6.«

Slovenija ni naredila nič. Kateri so torej alternativni načini pridobivanja električne energije in kako napredna je Slovenija na tem področju? »Najnaprednejše države solarizirajo mesta, postavljajo vetrnice, vlagajo v nadgradnjo železniškega omrežja, restrukturirajo svojo industrijo v smer, da ta postaja energetsko manj potratna. In kaj je Slovenija v zadnjih letih naredila na teh področjih? Nič,« je prepričana Katja Kus iz Greenpeaca in ob tem opozarja: »Izpuste iz energetike moramo začeti zmanjševati danes. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 39, 24. 9. 2019