10. oktobra so v Prešernovi dvorani akademije znanosti gonilne sile projekta OMRA, dr. Lilijana Šprah, ki program vodi, dr. Mojca Zvezdana Drnovšek, ki jo naši bralci dobro poznajo, in dr. Mojca Gobec z ministrstva za zdravje (ki program financira), predstavile dogajanje na terenu. Stroka, ki je odgovorna za duševno zdravje (in to niso samo psihiatri), je v dveh letih pripravila dvajset delavnic po Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju, še posebej v najbolj vzhodni regiji je te problematike največ. Polovica delavnic je bila namenjena vsem, predvsem bolnikom in svojcem, druga polovica pa strokovnim delavcem. Ni namreč nujno, da zdravniki in sestre prepoznavajo duševne motnje, če se ukvarjajo s čim drugim. Ko je ekipa psihiatrov pred leti obiskovala zdravstvene domove, da bi malo bolje informirala tamkajšnji kader, so neredki zdravstveni delavci prepoznali duševne motnje – pri sebi. Kar ni nič čudnega, saj gre za enega najbolj stresnih poklicev.
Hkrati s projektom OMRA, ki ozavešča, je bila lani sprejeta resolucija o nacionalnem programu dušenega zdravja, ki ima tudi konkretne sadove – do konca leta bo po regijah ustanovljenih 20 centrov za duševno zdravje, pol za odrasle in pol za otroke. To seveda (žal) ne pomeni, da se bo čakalna vrsta pri psihiatrih in kliničnih psihologih skrajšala. Pomeni pa, da bodo prizadeti in njihovi bližnji prišli lažje do informacij in začetne pomoči, ki jo nudijo po teh centrih in številnih nevladnih organizacijah za pomoč pri duševnih težavah. Pravzaprav lahko že zdaj z enim klikom pridejo na Omrino spletno stran, informacije pa so tudi na Youtubu, Twitterju in Facebooku, na spletu pa so seveda tudi informacije številnih nevladnih organizacij. Če ste v letih, ko vam je računalnik španska vas, prosite vnuke za pomoč. Tudi oni se bodo kaj naučili, saj so vse prej kot imuni za duševne težave.
Povej mi zgodbo. Kako prepoznati, da se z nami dogaja nekaj resnega? Najkrajša pot do tega so zgodbe drugih, ki so objavljene marsikje, tudi na Omrini spletni strani pa tudi v publikacijah, ki jih izdaja (Vodič po motnjah razpoloženja, Stres in anksioznost, Z več znanja o motnjah razpoloženja do izhodov iz labirintov). Ko se brezizhodnost duševnih težav dogaja nam, si rečemo, da smo živčni ali pa da smo v depri, kar je modernejši izraz za stanje, ki ga težko prenašamo in bolj malo razumemo. Dobro je, da v takšnem stanju poiščemo ljudi s primerljivimi težavami. Na tiskovni konferenci je psihoterapevtka Marija Pika Birsa pripovedovala o lastnem breznu, zgodilo se je po drugem porodu, ko se je srečala s poporodno depresijo. Sama, osamljena, brez partnerjevega razumevanja, nikjer nikogar, ki bi se pogovarjal z njo. Pa je takrat kot psihologinja že delala v psihiatrični bolnišnici … Prav njena zgodba kaže, kako težko je prepoznavati motnje razpoloženja, ki jih zaznavamo, pa ne znamo opredeliti. Če imamo srečo in je v bližini kdo dovolj poučen ter opazi, da se z nami dogaja nekaj hudega, nas na to opozori in ponudi pomoč, se lahko zgodbe z depresijo, anksioznimi motnjami in celo bipolarno motnjo razpoloženja začnejo hitro obravnavati in se izboljšajo ali izzvenijo tudi brez zdravil.
Stigma. In kaj če ugotovimo, da je kaj narobe? Je naš prvi problem, kako duševne stiske skriti pred družino, okoljem in delodajalcem, ali pa povedati vsem in čim prej poiskati pomoč? Omrine delavnice so pokazale, da so Korošci in Štajerci prihajali v Mursko Soboto in obratno z enim samim razlogom – »da me ne bi kdo videl«. Ker bom potem veljal za norca. Vsi se me bodo izogibali in vse, kar bom povedal ali napravil, bo vnaprej obsojeno na neuspeh. Izogibali se me bodo, zasmehovali, vrgli iz službe. Takšnemu mišljenju se strokovno reče samostigma in je v iskanju duševnega zdravja ogromen problem. Ko namreč spoznamo, da imamo težave, je naš največji problem pečat duševnega bolnika, ki ga bomo nosili, in ne najkrajša pot do zdravja. V takšnih primerih se radi zatekamo k različnim šarlatanom, ki so zunaj zdravstvenega sistema in nevladnih organizacij ter nas pogosto do konca razrušijo.
Seveda pa samostigma ni ravno iz trte izvita. Povzroča jo okolje, ki človeka z nenavadnim obnašanjem hitro razglasi za norca, ki mu v žargonu pravijo kar »pacient«. Še posebej če se izve, da obiskuje psihiatra.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
