Stal je pred mojimi vrati, dobrovoljen starejši možakar. A bi kaj prispevali, je rekel, zbiramo za invalidski voziček za Jureta, veste, tamle čez stanuje. Prisegla bi lahko, da sem istega možakarja (a z drugo prošnjo) pred nekaj meseci že imela na pragu. Ne takrat ne tokrat ni ponudil, da mi pokaže izkaznico, ki bi jo morali imeti vsi zbiralci prostovoljne pomoči. Jureta brez vozička nisem poznala, pravzaprav sem zelo dvomila, da sploh obstaja. In nisem prispevala. Pa nič, je skomignil dobrovoljni možakar in odtopotal po stopnicah.
Jaz sem pa premišljevala, da je trkanje na človeška srca odlična poslovna priložnost za prevarante, in se spraševala, ali bi bilo grdo od mene poklicati policijo, da ga povpraša po tisti izkaznici. No, mogoče naslednjič.
Čudovite kapljice. »Mi sami menimo, da je to, kar počnemo, le kaplja v morje, ampak brez te kaplje bi bilo morja manj.« Čudovita misel matere Tereze. Tisto, kar se je predpretekli teden dogajalo z zbiranjem denarja za Krisa in kar se bo, čeprav morda v manjši meri, domnevam, ponovilo z Galom, je bila ena taka veličastna ploha kapljic, ki se jih je le v nekaj dneh nabralo dovolj in še čez. Dovolj za Krisa. Ampak tole je problem z dobrodelnostjo, ljudje se utrudijo, naveličajo, izgubijo zaupanje. In ne odprejo več denarnice. Prosilci pa še kar prihajajo.
Dobrodelnih organizacij pri nas ne manjka, ampak kolikim zares zaupamo? Neka lanska televizijska hitra anketa je pokazala, da le osem odstotkov ljudi zaupa dobrodelnim organizacijam. Kar pomeni, da nas je 92 odstotkov nezaupljivih.
Da so potem nezaupljivi slovenski škratki vendarle tako bliskovito skočili in tako složno pomagali Krisu, je velika, velika stvar. Čeprav – in je prav, da povemo, ker smo že malo pozabili – se je že velikokrat izkazalo, da smo lahko zelo sočuten in velikodušen narod. Velika zgodba izpred nekaj let sta bila mali Rene in njegova noga, darujemo ob naravnih nesrečah, darujemo za nove strehe, darujemo požrtvovalnim gasilcem … Kadar je treba, Slovenci vedno odprejo denarnice.
Kdo, če ne mi? Morda se spominjate škandala Rdeči križ še iz prejšnjega stoletja, ko se je pokazalo, da naj bi tedanji generalni sekretar RK podpisal fiktivno pogodbo, Rdeči križ, ki je »posodil« denar, pa tega ni nikoli v celoti dobil nazaj. Ne le da je tožilstvo čez nekaj let opustilo pregon funkcionarja, ta je pozneje celo iztožil odpravnino, ker so ga odpustili. In medtem ko so se brezplodno lasali po sodiščih, so dobrodelni prispevki organizaciji močno uplahnili. Domnevamo, da tudi nedavno zelo javno obračunavanje med kandidati za generalnega sekretarja Rdečemu križu ni dvignilo priljubljenosti in donacij. Po drugi strani si Karitas ni še nikoli umazala imena, a nekateri pravijo, njim pa že ne dam!, ker gre za cerkveno organizacijo. Unicef? Velike organizacije imajo visoko režijo. Sama se vedno sprašujem, koliko podarjenega denarja gre v resnici lačnim afriškim otrokom in koliko za hotele s petimi zvezdicami, v katerih naj bi prebivali Unicefovi funkcionarji na službenih poteh. In je torej verjetno bolje darovati malim, a kdo nadzira njih? Ali kot je pred časom rekel tedanji predsednik RKS Dušan Keber, »obstaja nenehen dvom, kaj počnejo z denarjem«.
Mehanizmi za nadzor seveda obstajajo, poštenost dobrodelnih organizacij nadzorujejo nevladne organizacije in nekatere tudi računsko sodišče, RK in Karitas nadzorujejo različna ministrstva, večje organizacije imajo komisije in nadzorne odbore, vsako leto gostijo revizorje …
In se seveda postavi vprašanje, kako bomo pomagali, če dobrodelnim organizacijam ne zaupamo. In če mi ne bomo pomagali, kdo pa bo?
Srečni dajejo. Večina tistih, ki so z zvezdicami v očeh in toplim občutkom pri srcu darovali za Krisa, verjetno ni premišljevala, kdo stoji za Palčico Pomagalčico in dobrodelnimi škratki, in bi jim bilo bržkone vseeno, da je bilo neprofitno društvo formalno ustanovljeno šele letos poleti. Se pa zato dve koprski učiteljici, Larisa Štoka in Katarina Podgrajski, ki sta Palčico še s tremi somišljeniki ustanovili, očitno zavedata pasti in sta zato na FB-strani Palčice pridno sproti beležili, koliko denarja je zbranega. »Ta velika vsota je ena velika odgovornost. Ljudje smo začeli ponovno zaupati dobrodelnosti, ki je bila marsikdaj očrnjena. In da jo bomo lahko spet spoštovali, je naša odgovornost, da bo šla do zadnjega centa v prave roke,« je rekla Larisa Štoka. Obljubljata tudi, da bosta enako vestno beležili odhodke, da bodo darovalci vedeli, za kaj je bil porabljen njihov denar. Tisto, kar bo še ostalo po končanem Krisovem zdravljenju, bo namenjeno drugim pomoči potrebnim.
Učiteljici, ki sta na noge dvignili vso deželo, si bomo nedvomno zapomnili po akciji, ki sta jo organizirali za Krisa – vsaj do naslednje velike zgodbe –, ampak meni se zdi nekaj še pomembnejše: Katarina in Larisa vzgajata generacijo otrok, ki že od malega razume, zakaj je lepo pomagati. Ki razume in živi misel H. Jacksona Browna ml.: »Zapomnite si, da najsrečnejši niso tisti, ki več dobijo, temveč tisti, ki več dajo.« Osnovnošolski palčki Larise in Katarine so še pred Krisom zbirali star papir in zamaške, da so pomagali drugim bolnim otrokom in vrstnikom, ki nimajo. Verjamem, da so to srečni otroci.
Več v reviji Zarja/Jana št. 41, 8.10.2019
