Čeprav je njen urnik natrpan z delovnimi obveznostmi, najde dragocene trenutke zase in za svoje ljube, najraje v čudoviti slovenski naravi, pravi. Sara Isakovič je vir svetlobe, s katero ožari vse okoli sebe.
Poletje počasi odhaja. Kakšno je bilo vaše?
Lahko rečem, da je letošnje poletje eno mojih najlepših. Sinko je star tri leta in končno je toliko samostojen, da lahko že gremo na kolo kot družina, lahko povabimo njegove prijateljčke, da se skupaj igrajo, starši pa se med tem tudi že lahko nekoliko bolj sproščeno družimo, popijemo kakšno kavico in podobno. Lepo nam je. Je pa bil julij bolj delaven, namenjen olimpijcem. Že nekaj časa kot psihološka podpora delam z našimi rokometašicami. Z olimpijskim komitejem sicer še ne sodelujem uradno, upam pa, da nekoč bom.
Je bilo kaj olimpijske nostalgije?
Letos sem se iger udeležila, šla sem gledat naše rokometašice in tudi svojo paradno plavalno disciplino. Seveda se zelo rada spominjam svojih olimpijskih časov. Zelo rada se s svojimi soreprezentanti spominjam vseh prigod, ki so se nam zgodile takrat. Skupaj obujamo spomine in zanimivo je, da nikoli tistih "tekmovalnih", vezanih na samo tekmovanje, ampak predvsem tiste, ki so nas povezali v prijateljstva. Življenje v olimpijski vasi je tudi izjemna priložnost, ko se med sabo družijo slovenski športniki iz vseh športov.
Ste performance psihologinja, kaj to pomeni?
To ni samo športna psihologija, nisem se želela omejiti samo na delo s športniki. Želela sem delati širše, ne samo v športu, kar mi performance psihologija omogoča. To pomeni, da delam z vsemi "performarji", to se pravi z zdravniki, piloti, glasbeniki, baletniki, učitelji, gasilci, kirurgi ... Vsak od nas z nekega vidika "performa" v svojem življenju, zato s pomočjo performer psihologije pomagamo, da posameznik v svojem življenju deluje čim bolj optimalno; da je čim bolj osredotočen, da zna uravnavati svoje misli, čustva, premagovati izzive. Pomembno je, da se znamo v življenju z vsem, kar se nam dogaja, čim bolj produktivno spopasti, da si znamo optimizirati vsakdanje delovanje. Če poenostavim, performance psihologi pomagamo posamezniku, da zna obvladovati sebe, da kljub vrhunsko opravljenemu delu in stresnim izzivom ostaja celostno zdrav. Ko delam z res vrhunskimi performerji, jim pomagam poskrbeti za optimizacijo njihovega performanca, kar pomeni, da v odločilnem trenutku oddelajo, kot je najbolje možno. Pomagam torej, da posameznik optimalno deluje v svojem vsakdanjem življenju in da je najboljši v svojih ključnih trenutkih, ko gre za profesionalno plat. Performance psihologija je psihologija optimalnega delovanja in je primerna za vsakogar.
Tako je. Da znamo vsakodnevno premagovati različne izzive. Tudi če si olimpijski "medaljaš", jih potrebuješ. (smeh) Včasih kdo misli, da olimpijci nimamo nobenih izzivov, da smo sami po sebi uspešni. Joj, ko bi vedeli, koliko izzivov smo premagali olimpijci, tako fizičnih kot psiholoških, saj ves čas, če se lahko tako izrazim, "borbamo" s sabo, s svojo glavo. Tudi zdaj, ko nisem več vrhunska športnica, ko sem mama, partnerica ..., se srečujem z izzivi, ki jih poskušam uspešno in čim bolj zdravo premagati. Zame je danes uspeh, da uspešno komuniciram svoje sporočilo, ko stopim na oder, da sem pri tem čim bolj jasna, razumljiva, zanimiva, igriva ... Uspeh se mi tudi zdi, da znam ravnati s sabo, se poslušati, prisluhniti svojemu telesu, mu pustiti, da zadiha in se spočije, ko je utrujeno. Da ozaveščam svoje navade, opazujem, kaj se dogaja v moji glavi, kako glava vpliva na moje telo. Če nisem ozaveščena, ne morem pri sebi ničesar spremeniti. Spodbujam, da poskrbimo, da so vsak dan v nas mirnost, čistost, jasnost, stabilnost. Da smo čim bolj čuječi, prisotni v trenutku in da tako tudi komuniciramo navzven, z drugimi.
Kako konkretno še skrbite za lastno celostno ravnovesje?
Sem velika zagovornica prisotnosti, čuječnosti. To pomeni, da v trenutku, ko moram biti prizemljena, ves svoj fokus usmerim tja, kamor ga moram, na primer v delo. Sem namreč take narave, da se kar hitro zasanjarim in odtavam v mislih. Če želim biti produktivna, se zelo dobro zavedam, kje je moja pozornost. Zelo dobro se zavedam, koliko časa imam v rokah telefon, glede tega sem zelo budna, imam sposobnost tovrstnega prepoznavanja, ki sem jo sicer zelo dolgo trenirala in razvijala.
Prav to postaja precej težavno v današnjih časih. Pozornost se nam poskuša preusmeriti na vsakem koraku.
Ko mi odnese pozornost, jo znam umakniti in vrniti na tisto, kar trenutno počnem, na primer na delo ali na otroka. Otrok ne zahteva nič drugega kot pozornost oziroma popolno prisotnost mamice. Zelo vadim to prisotnost, vsak dan zelo ozaveščam, kje sem in kaj počnem. In priznam, da sem na to sposobnost ponosna. Tudi ko se morda zapletem v preteklost in dogodke, ki mi niso bili všeč, vse skupaj zelo hitro spustim. Tudi ko se morda pojavi kakšna skrb o prihodnosti, jo znam zelo hitro spustiti. Obvladam sedanji trenutek, kar sem morala znati že kot športnica, sicer ne bi bilo dobrih rezultatov. Kot konkretno pomoč pri ohranjanju celostnega ravnovesja lahko omenim tudi globoko preponsko dihanje, s katerim uravnavam svoj živčni sistem. Vsak dan meditiram, se tapkam, predvsem takrat, ko se pojavi huda utrujenost. To so minutke, namenjene omenjenim vajam, ki pomagajo zvišati raven energije. Zelo blizu mi je tudi izražanje hvaležnosti za vse, kar imam v življenju. To največkrat naredim zvečer, pred spanjem, ali ko sem v naravi. To so navadice, ki sem jih vpletla v vsakdanje življenje, in mi zelo pomagajo. Predvsem pa se mi zdi škoda svojega življenja za sitnobo in zamere. Zamer pravzaprav sploh ne poznam, niso vredne moje energije. (smeh)
Torej hitro odpuščate?
Taka sem, zelo hitro odpuščam. Res ni vredno izgubljati energije za negativno, saj me nikamor ne pripelje. Dvajset let vrhunskega športa da jasno vedeti, da te ukvarjanje s takšnimi stvarmi ne premakne nikamor. Sproti jasno izražam, kaj mi ni všeč. Šele zdaj resnično razumem življenje, pred desetimi leti še nisem bila opolnomočena s tem zavedanjem, zdaj pa mi je jasno. Zdaj se resnično znam ceniti in spoštovati, znam si prisluhniti; če se na primer moje telo ne počuti dobro, ležem na tla in ga raztegujem. Hvaležna sem, da sem razvila zdrav odnos do sebe. Skrb zase ni sebičnost. Ko poskrbim zase, lahko več sebe dam tudi drugim. Sem v takem poklicu, kjer mora biti moja skodelica vedno polna, saj le tako lahko dajem in predajam dalje. Vsega tega sem se naučila skozi lastne preizkušnje. Ja, življenje me je večkrat postavilo pred zid in prisililo, da sem se odločala.
Največja opora je bila vedno moja družina. Blagoslovljena sem s starši, ki so mi dovolili biti to, kar sem. Nikoli nisem imela občutka, da bi se morala kakorkoli dokazovati, da nisem vredna, če ne osvojim olimpijske kolajne. Vedno sem bila svobodna, igriva, občutila sem varnost. Stara sem bila tri leta, ko smo šli živet v Indonezijo in Malezijo. Mama Slovenka in ati Srb sta bila navajena »borbati«, bila sta pripravljena storiti vse, da kljub vojni kot družina ostanemo skupaj. Za naju z bratom dvojčkom Galom sta ves čas ustvarjala varnost. Od takrat v meni ostaja tudi dragoceno vedenje, da se v življenju lahko doseže vse. Zaradi tega sem v svet vedno odhajala zelo igrivo in sproščeno, saj sem vedela, da je vse mogoče. Vedela sem tudi, da se vedno lahko vrnem domov, ne glede na to, kaj se mi v svetu zgodi. Tovrstno zavedanje mi je prišlo zelo prav v moji športni karieri. Smo pa imeli športniki takrat na voljo tudi športno psihologinjo, vendar le enkrat na mesec. Psihologinji sem zelo verjela, dojemljiva sem bila za vse psihološke teme. Izvajali smo tako imenovani avtogeni trening oziroma tehnike sproščanja. Takrat nisem vedela, kaj počnem, vedela sem le, da stvari delujejo in da se dobro počutim. Danes, 20 let pozneje, poznam nevroznanost v ozadju. Temu, kar smo počeli takrat, se danes reče trening zavedanja. Treniramo zavedanje, da lažje prepoznavamo in preusmerjamo pozornost, se zavedamo sebe, telesa ... To je namreč ključ do psihološke odpornosti, še zlasti v stresnih trenutkih. Ker je bila moja mami plavalka, je vedela, kako pomembna je tudi vizualizacija. Od svojega 12. leta sem vizualizirala vse svoje tekme, kar je zame postalo tako rutinsko kot umivanje zob. Da sem imela drugačno perspektivo na svet, je krivo tudi okolje, predvsem mednarodne šole, ki sem jih obiskovala. Nič v življenju mi ni bilo dano, čeprav marsikdo misli, da sem bila nekakšna princeska. O, moj bog, športniki nismo nobene princeske, mi ves čas "borbamo"!
Psihologijo ste študirali na Berkeley Collegeu. Kako je bilo študirati na tako prestižni univerzi? Kakšno je bilo vaše študentsko življenje?
Od nekdaj sem vedela, da bom študirala v Ameriki, ker je bila to edina možnost, da sem združila vrhunski šport in akademsko pot. Dobila sem štipendijo na Berkeleyju v višini 250 tisoč dolarjev. Moja prioriteta je bila, da tekmujem, zato sem se vključila v tekmovalno ekipo 24 deklet, ki smo tekmovale povsod po Združenih državah Amerike in zastopale Berkeley. Trikrat v štirih letih smo zmagale na ameriškem prvenstvu NCA, ki je zelo pomembno. Zelo pomemben je bil tudi akademski del. In Berkeley je čudovit kampus, od koder imaš razgled na San Francisco, vsak peti profesor na univerzi je Nobelov nagrajenec ... Profesorji so krasni ljudje, vedno na voljo, brez težav so nam ob nedeljah zvečer odpirali predavalnice, da so skupaj z nami utrjevali snov za ponedeljkova predavanja, z njimi smo se družili tudi po kavarnah, kjer smo debatirali o različnih temah, skratka, študij v Ameriki je bil zame izjemna in neprecenljiva izkušnja ter največja nagrada v življenju. Pristopi k učenju so bili zelo inovativni. Moja izkušnja z Ameriko je zato nekaj popolnoma drugega od izkušenj večine ljudi. Berkeley je nekakšen mehurček, v katerem so krasni, inteligentni ljudje z vsega sveta. Tam vsi vedo, kje je Slovenija.
Zelo osvobojeni in pretočni ste, občutek imam, da zaupate v življenje. Vas je sploh še česa strah?
Kot športnici mi je bilo zelo hitro jasno, da je strah lahko produktivno čustvo, ki nas želi le pripraviti na nekaj, kar nas čaka. Strah se pojavi, ker smo z mislimi v določeni situaciji v prihodnosti, nad katero nimamo nadzora. Opozarja na morebitno spremembo, ki prihaja in je morda neudobna ter nepredvidljiva. Strah vedno razumem kot sporočilo, ki me opozarja na izziv v prihodnosti in me hkrati vabi, da vso pozornost zberem v "tukaj in zdaj", da se osredotočim na sedanji trenutek. Spodbudi me, da razmislim o tem, kaj lahko naredim v sedanjem trenutku v povezavi z izzivom, ki prihaja, in to tudi naredim. Ko dobim moč, s katero lahko obvladam sedanji trenutek, strah izzveni. Ker skrbim za notranjo varnost in notranji mir, zaupam življenju; vse je v redu in vse bo v redu. Na zalogo, kot se reče, pa se ne sekiram.
Vem, veliko ljudi ima živčni sistem tako zelo ranljiv, da ob pojavu negotovosti postanejo panični, anksiozni ... Tako je predvsem zaradi njihovih preteklih izkušenj, vzorcev in prepričanj. To je žal vsakdanja realnost veliko ljudi. Sama sem se kot športnica vsak dan spopadala s strahom in negotovostjo, vendar sem te občutke razumela kot naraven odziv na prihajajoče dogodke, zato sem se nanje pripravila. Ti občutki so samo sporočila, ki te pripravijo na prihajajoči dogodek. Ni bistvo v tem, da ne občutimo strahu, pomembno je, kako ga interpretiramo. Ko pridem na oder, še vedno občutim nekakšno vzhičenje pred nastopom, takrat se zahvalim tem občutkom, ki me preplavijo, ker vem, da jih potrebujem, zaradi njih dam vse od sebe. Vse je torej v interpretaciji, od nje je odvisno, ali nas bo strah ohromil ali pa nas bo spodbudil, da bomo dali vse od sebe, da ga bomo torej razumeli kot spodbudo. Kot športnica sem imela privilegij, ker sem tolikokrat doživela občutke strahu, da sem se naučila, kako z njimi ravnati. Želim si, da bi vsak otrok že v osnovni šoli znal ravnati s tovrstnimi občutki. To je osnovna in zelo pomembna veščin za nadaljnje življenje, ki je po mojem mnenju celo pomembnejša od veščine umivanja zob. Čustvena inteligenca, torej sposobnost uravnavanja s čustvi, nam določa kakovost življenja. Ko smo na primer žalostni, si dovolimo biti taki, dovolimo čustvu, da gre iz nas skozi solze, odmik, počitek, dovolimo si občutiti žalost v celoti, s celim telesom. Sebi dovolim žalost v vsej intenzivnosti, vendar je imam 10 minut dovolj. (smeh)
Velikokrat slišimo spodbudo, naj mislimo pozitivno. Zapoved pozitivnega razmišljanja marsikdo razume tudi kot pritisk, potisne ga v nelagodje, stisko, zmedo ... Je pozitivno razmišljanje za vsako ceno sploh dobro?
Res je, ljudje se pogosto znajdejo pod pritiskom, da morajo razmišljati pozitivno, in potem imajo občutek, da je z njimi nekaj narobe, ker ne zmorejo pozitivne misli. Ko nam nekdo reče, naj ne razmišljamo negativno, je enako, kot bi nam rekel, naj ne dihamo. Naj pojasnim: naši možgani nas ves čas želijo ščititi pred neudobjem, ker gre za mehanizem preživetja. Možgani so torej ves čas na preži, ali je vse v redu, ali smo na varnem. V sodobnem času, ko smo ves čas podvrženi motilcem pozornosti in najrazličnejšim dražljajem, nas naši možgani instinktivno vržejo v negativno razmišljanje, saj nam želijo omogočiti preživetje. Na primer, da me čaka kup neprebrane elektronske pošte. Ko jo bom zagledala, bodo moji možgani najprej odreagirali z mislijo, da je to ogromna neobvladljiva količina, ki mi je nikoli ne bo uspelo prebrati. Ta negativna reakcija je popolnoma naravna. Glava ni narejena za pozitivnost, pozitivnost ni naša narava, žal. In tega se moramo zavedati. Negativne misli so za nekatere ljudi zelo realne, zato od njih ne moremo pričakovati, da bodo kar tako in zlahka začeli razmišljati pozitivno. Način življenja, globoke otroške travme in navade takim ljudem onemogočajo, da bi razmišljali pozitivno. Vendar kakovost svojih misli lahko spremenimo. Najprej moramo razumeti, kako deluje naša glava, kako in zakaj je prišlo do negativnega razmišljanja, nato pa se opolnomočimo z orodji in ozaveščanjem samega sebe, da lažje prepoznavamo lastne misli, da jih zaznamo le kot neki mentalni dogodek, v katerega se nam ni treba vpletati. Moja naloga psihologinje je, da ljudi dvignem do ravni, da se začno zavedati lastnih misli, da jih znajo opazovati z distanco; negativna misel se nam lahko usede na glavo kot težka čelada, lahko pa jo samo opazujemo z distance in se zavedamo, da ta misel nisem jaz, sam sem le njen opazovalec. To je proces, trening, sprememba ne pride sama od sebe, zanjo je potrebna doslednost. Kot vrhunska športnica nisem imela izbire, nisem smela verjeti vsaki negativni misli, ki se je pojavila. Ko se mi je taka misel pojavila, sem si rekla: »Hvala, ampak danes te ne potrebujem.« Večina ljudi prehitro odreagira na negativne misli, zelo malo je takih, ki bi jih znali opazovati z razdalje.
Krasna veščina, ki bi se je, kot pravite, morali naučiti že v šoli. Veliko predavate po šolah. Kaj opažate?
Opažam, da je v šolah premalo poudarka na mehkih veščinah. To pomeni, da otroci ne razvijajo sposobnosti fokusa, čustvene inteligence ter različnih orodij, ki pripomorejo k šolskemu uspehu in večji kakovosti življenja; zdrava samopodoba, čuječa komunikacija, postavljanje ciljev ter trening motivacije, samozavesti in vizualizacije. Otroci so anksiozni, ne znajo uravnavati treme, ogromno je psiholoških stisk, predvsem zaradi ocen. Še nikoli se niso otroci bolj identificirali z ocenami, kot se danes, kar je izjemno žalostno. Zato sem se odločila, da mladim omogočim trening – v obliki spletnega programa –, ki jih opremi z vsemi najpomembnejšimi psihološkimi veščinami in tehnikami, da lažje premagajo življenjske izzive in uspešno opravijo svoje nastope. Več o programih si lahko preberete na moji spletni strani.
Mario Quintana je zapisal misel, ki me spremlja že vse življenje. Takole pravi: če namenimo svoj čas lovljenju metuljem, bodo odleteli stran. Raje ga namenimo ustvarjanju čudovitega vrta in metulji bodo prileteli. Ko smo osredotočeni na izboljšavo sebe, bo vse, kar si želimo, prišlo k nam. Stvari privlačimo glede na to, kdo smo, in ne, kaj želimo. Ne zasledujmo – bodimo.
