Potovati sva z možem začela leta 1998, ko sva kot študenta s prijatelji obiskala najprej Portugalsko (Expo1998), nato Malto (1999), potem pa sva v letih 2000 in 2004 postala starša. Marsikatere novopečene starše ta življenjska prelomnica malce »ustavi« in potovanja odložijo na stran celo za nekaj let. Pri naju je bilo prav nasprotno. Veselje po raziskovanju dežel in izletniških pustolovščinah sva uspešno prenesla na hčerki, ti sta kmalu po rojstvu obiskali dežele, kot so Anglija, Tunizija, Črna gora, Bolgarija, Grčija, Amerika … Seveda so bile nemalokrat potrebne tudi prilagoditve v načinu potovanja, izbiri ogledov (tematski parki, muzeji ipd.), tipu namestitve, vedno in povsod pa potrebne tudi spodbudne besede, ko ti otrok reče »kol'k daleč še«.
Na kratko o potovanju po Norveški
Ko smo naredili bilanco vseh doslej obiskanih destinacij in ugotovili, da je za nas severni del Evrope še vedno neznanka, se je Norveška kar hitro izkazala za našo zmagovalno destinacijo za letošnje poletno potovanje. Glede na videno in obiskano je bila to vsekakor prava odločitev. Dežela je pravi biser naravnih znamenitosti.
Letalski prevoz (Dunaj–Bergen) in predhodno najet avto sta se tudi izkazala za primerno odločitev. Za pot po Norveški smo si vzeli 18-dni in prevozili 3.150 km, kar je bilo ravno prav, da smo dodobra prečesali jugozahodni del države. Vozili smo predvsem po označenih panoramskih poteh (t. i. Norwegian Scenic Routes), ki jih je v državi 18, večinoma pa so skoncentrirane v jugozahodnem delu Norveške in ustrezno označene.
Že na začetku potovanja je bilo jasno, da mesta na Norveškem niso in ne bodo naša prioriteta, saj je država znana po čudoviti naravi, do katere imajo Norvežani očitno poseben odnos. Obcestna postajališča, razgledne ploščadi in urejene turistične poti so pravi arhitekturni presežek (prevladuje les), okolica pa urejena na vsakem koraku.
Deželo zaznamujejo predvsem fjordi, jezera, slapovi in čudovita gorovja, ki pokrivajo več kot polovico države. Prometna infrastruktura je urejena z mrežo trajektov (uporabili smo jih 15) in tunelov, od katerih so nekateri speljani tudi pod morjem. Celo gorske ceste so odlično urejene in speljane vse do vrhov, kjer kraljujejo ledeniki. Žal globalno segrevanje pušča posledice in ledeniki niso več to, kar so nekoč bili.
Za namestitev smo izbirali kampe in večinoma spali v prikupnih lesenih hišicah s travnatimi strehami, kar ti omogoča pravo sožitje z naravo.
Prvih 10 norveških biserov na naši pot
Že drugi dan sem ugotovila, da ne bom pisala samo o fjordih. Namreč skoraj ni prevoženega kilometra, ki te ne vodi do čudovitih razgledov in novih presenečenj na poti. V nadaljevanju navajam 10 najboljših točk, ki smo jih obiskali na naši poti.
1. Mesto Bergen (barviti Bryggen), prvo soočenje s cenami in »dan«, ki se kar ni končal
Bergen je bil naša izhodiščna točka za prve kilometre in korake pri odkrivanju Norveške. Lahko bi zapisala, da smo imeli večerni obisk mesta glede na uro pristanka letala (ob 19.50), glede na svetlost neba pa pravzaprav dnevni obisk. Prva zanimivost, s katero nas je pozdravila Norveška, je bil dolg dan, saj se je stemnilo šele ob 23. uri, temperatura ozračja pa je bila prijetnih 25 stopinj. Glede na zapise na spletu, da ima mesto Bergen poprečno 231 deževnih dni v letu, je to bilo vsekakor prijetno presenečenje, kar se je izkazalo tudi v vseh preostalih dneh potovanja, saj smo bili obdarjeni s skoraj 15 dni sonca in tremi dnevi dežja.
2. V objemu ledenikov Boyabreen Glacier in Supphellebreen
Idilična vasica Fjarland predstavlja vrata za dostop do dveh ledenikov. Do prvega, Boyabreen Glacier, smo se pripeljali kar z avtom, saj so uredili parkirišče z mobilnim straniščem (zelo čisto in celo z umivalnikom), po samo treh minutah po potki pa je jezero, nad katerim se bohoti ledenik. Pogled na poledenelo maso snega in slap, ki se izliva iz njega, je izjemen. Drugi ledenik, Supphellebreen, leži enajst kilometrov stran, na višini 400 metrov. Je malce težje dostopen, saj pot do njega vodi po kamenju in vodi, ki se nabira v dolini po tem, ko priteče iz izvira. Tudi ta je čudovit in osupljiv. Z vsakim korakom, ko si bližje, bolj čutiš hladen zrak. Mi smo sicer bili pod ledenikom v vročem sončnem vremenu, vendar nas je v njegovi bližini kar pošteno shladilo. Izpod ledenika se zliva mrzla voda in piha leden veter. Na skalah so vidni večji kosi ledu; ledenik se zaradi toplih klimatskih razmer topi. Na informativni tabli sem prebrala, da preden se led odlomi od ledenika, se ta premika navzdol s hitrostjo dva metra na dan in vsako leto tako pade dva milijona ton ledu v Supphellebreen. Previdnost je vsekakor potrebna.
3. Trajektna vožnja po znamenitem Geiraingerfjordu mimo slapov Seven Sisters
Trajekt nam jo je sprva malce »zagodel«, saj smo bili kar dvakrat prvi v vrsti za vkrcanje, vendar so dali prednost avtobusom. Tudi to je čar potovanj – čakanje in strpnost. V tretje smo se le uspešno vkrcali in zapeljali po enem najlepših fjordov Geiraingerfjord, ki je dolg 16 kilometrov, širok pet kilometrov, z globino morja več kot 250 metrov in obkrožen s strmimi hribi do 1700 metrov. Med vožnjo se ponuja razgled na več slapov, tudi na slavne Seven Sisters, ki sicer niso bili tako vodnati kot menda v maju in juniju, ko se topi sneg. Vožnja traja eno uro, po izkrcanju pa sledi vožnja navkreber po serpentinasti cesti do razgledne točke Ornesvingen, od koder je čudovit razgled na fjord.
4. Gorski paradiž Trollstigen in premagovanje 11 serpentin
Poti do gorovja Trollstigen nikakor ne smete zamuditi. Večkrat smo se ustavili, saj je preprosto toliko lepih razgledov, da bi se bilo greh peljati mimo. To je znamenita serpentinasta gorska cesta z enajstimi ovinki, kjer je potrebna tudi velika previdnost pri srečanju vozil. Obiskovalcev ne manjka, vsi pa se nekako porazgubijo v objemu tega veličastnega gorovja.
5. Vzpon na Rampestreken
Vzpon na vrh Rampestreken je odlična priložnost po obisku gorovja Trollstigen, ki smo ga zapustili v smeri kraja Andalsnes po cesti E36. Ramperstreken je 537 m visok vrh in ravno prav strm, da cilj dosežeš pošteno zadihan. Si pa na vrhu poplačan s čudovitim razgledom, ko se postaviš na razgledni mostiček.
6. Sognesfjell (narodni park Jotunheim)
Preko nacionalnega parka Breheimen smo se pripeljali do tisoč metrov nad morjem. Z vidnimi zasneženimi vrhovi na 1400 metrih pa smo se ustavili v Sognesfjell, na eni od gorskih panoramskih poti. Tudi tu sta ponovno presenetila arhitekturno dovršeno postajališče z gostinsko-trgovsko ponudbo ter urejena pot po bližnjih vzpetinah s pogledom na ledenike, ki se zrcalijo v jezercih.
7. Po narodnih parkih Dovre in Rondane
Dovre in Rondane se uvrščata med 18 scensko-panoramskih poti, t. i. »Norwegian Scenic Routes«, ki smo se jih na naši poti kar držali, saj so nas vodile mimo čudovitih pokrajin in gorovja. Dovre in Rondane veljata za pohodniško območje z desetimi gorskimi vrhovi nad 2.000 metrih. Snega menda tu zapade bolj malo, zato so ugodne razmere za rastlinstvo. Opazili smo tudi, da imajo gozdovi prav posebno podrast (mah raste kot trava), kar pomeni, da mora tu biti kar nekaj deževja. Ob poti so urejena postajališča s kar nekaj znamenitostmi:
● Strombu rasteplass; zgrajena terasa z razgledom na čisto reko v neokrnjenem okolju, čez katero se lahko sprehodiš po mostičku;
● Sohlbergplassen: betonska ploščad, ki so jo zgradili med drevesi nad gozdnimi tlemi;
● Atnbrufossen Vannbruksmuseum: manjši muzej, seveda iz lesa, z veliko stekleno steno in pogledom na reko. V njem pa razstava o lesu in gozdarstvu nekoč;
● Solia Kirke: lesena baročna cerkev z zanimivo poslikavo sten in grobovi, ki so nanizani na vzpetini ob cerkvi;
8. Razgledna ploščad Aurlandsvangen
Začrtana pot v smeri Gaupner–Sogndal in trajekt Fodnes za linijo Laerdal–Erdalsvigen sta nas pripeljala v gorati predel 1300 metrov visoko, Aurland. To je čudovita pokrajina s fjordom, ki ga lahko občudujemo z razgledne ploščadi Aurlandsvangen, še enega arhitekturno zanimivega projekta.
9. Mesto Stavanger – od pisanih barv do miline v belem
Mesto Stravanger si je ustvarilo bogastvo z naftno industrijo, sicer pa je tudi odlično izhodišče za pohodniške poti, med katerimi izstopajo Preikestolen, Kjerag in Trolltunga. Vedno rada vzamem lokalne brošure, da čim bolje izkoristimo čas in obiščemo najlepše kraje. Za Stavanger, ki je znan tudi po ulični umetnosti, sem nam izbrala:
● obisk soseske Gamle Stavanger, ki jo tvori 173 belih in s cvetjem odetih lesenih hiš s konca 17. in 18. Stoletja,
● muzej Norwegian Cannon Museum, ki prikazuje proizvodnjo konzerviranih rib (na kraju nekdanje proizvodnje, notranjost muzeja pa je iz obdobja 1880–1930),
● obisk Ovre Holmegate, najslikovitejše ulice v mestu (norveški Notting Hill).
10. Veličastni in malce adrenalinski Preikestolen
Za najlepše razglede se je včasih treba malce potruditi. Vzpon na Preikestolen je bil eden od vrhuncev našega potovanja in ena najlepših pohodniških poti na zahodni obali Norveške. Gre za zravnan gorski vrh oziroma ploščad, ki sega 30 metrov od osnovne gorske masive in se veličastno nagiba nad 40-kilometrskim fjordom Lysefjorden. Preprosto čudovito in tudi malce adrenalinsko.
Norveško toplo priporočam za potovanje. Ne bo vam žal, četudi ima svojo ceno, saj sodi med dražje države. Obstajajo načini za zmanjšanje stroškov, v vsakem primeru pa je popotnik poplačan z videnim in doživetim.
Tekst: Mojca Pavlišič
Revija Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019
