Iskanje stanovanja – bizarna avdicija. »Ko je lastnica stanovanja, v katerem sva prebivala s fantom, želela dvigniti najemnino za več kot polovico, sva spoznala, da se bova morala podati v iskanje novega,« je pripovedovala udeleženka petkovega protesta mladih pred parlamentom. »Kaj kmalu pa sva dojela, da so se razmere na trgu drastično zaostrile. Iskalcev stanovanja je toliko, da se na ogledih počutiš kot na nekakšni avdiciji. Ustrezati moraš kupu nemogočih pogojev, da te izberejo. Oba sva redno zaposlena, vendar si kredita z najinima plačama, žal, ne moreva privoščiti. Služba pa ni nujno plus, saj lastniki neradi oddajajo stanovanja parom, ki bi si v prihodnosti želeli ustvariti družino.« Po pregledu oglasov na eni izmed najpopularnejših strani na Facebooku (Stanovanjce, stanovanjce, kje si?) so ti pogoji takoj jasni: iščejo študentke, osebe s slovenskim državljanstvom, osebe brez otrok ali domačih živali, take, ki ne kadijo in so za preprosto garsonjero skupaj s stroški pripravljeni odšteti krepko čez polovico povprečne neto slovenske plače.
Ko trčiš v življenje. Z menoj na protestu je sedel tudi Miha, magistrski študent ekonomije, ki resnih težav z iskanjem stanovanja za zdaj še ni imel. Protesta se je udeležil zato, ker se zaveda, kako resen družbeni problem je to. »Za študente je relativno dobro preskrbljeno, problem nastane, ko izgubiš status in trčiš v življenje.« Pomislila sem na znanca, ki se je ob lanskoletnem razhodu z dolgoletno partnerko čez noč znašel brez strehe nad glavo. Koliko izmed nas v resnici samostojno premore mesečno najemnino za dostojno bivanje? Nekaj podatkov: v Sloveniji trenutno primanjkuje več kot 10.000 neprofitnih stanovanj, najhuje je v prestolnici. Cene stanovanj in najemnin rastejo štirikrat hitreje od evropskega povprečja. Kaj to pomeni za približno 33 odstotkov gospodinjstev, ki živijo v stanovanjih, neprimernih za bivanje? »Zgodbe ljudi, ki sem jih danes slišal, so me seveda pretresle, saj jih veliko živi v nemogočih razmerah. Pri iniciativi Kje bomo pa jutri spali me je najbolj pritegnilo to, da ne izpostavljajo zgolj problemov, temveč so predlagali tudi rešitve. Upam, da se jih lahko umesti v neki zakon,« je zaključil Miha.
Gibanje z rešitvami. Pobuda za gibanje Kje bomo pa jutri spali je letos spomladi prišla iz Akademskega kolegija, študentskega doma na Vilharjevi v Ljubljani, ki je z denacionalizacijo prešel v roke Mestne občine Ljubljane. Okoli 200 neprofitnih stanovanj in študentskih postelj je tako postalo vprašljivih, saj je trend v Ljubljani vse bolj usmerjen v širjenje turističnih kapacitet, pogosto na račun študentov in najbolj ogroženih skupin. Tudi samski in delavski domovi se spreminjajo v hotele in hostle, zato je bil strah glede prihodnosti Akademskega kolegija upravičen. Nekaj čez 7.000 postelj v ljubljanskih študentskih domovih in več kot 40.000 študentov je zgovoren podatek.
Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 1. 10. 2019
