Klinika je dotrajana. Zgrajena je bila po drugi vojni. Da denar, ki ga je zanjo namenila partija, ne bi propadel, je znameniti dr. Jože Rant ponoči s prijatelji ob Lipičevi kar na lastno pest podrl nasad platan in naslednji dan položil temeljni kamen. Tako je to nekdaj šlo. Hitro in učinkovito. Danes se interesi zobozdravstva selijo v zasebni sektor. Stomatološka ni kot infekcijska klinika. Ljudje s smrtno nevarnimi nalezljivimi boleznimi za zasebnike, ki znajo računati, niso donosni. Škrbasta čeljust pač. Predračun – imaš, nimaš, daš, ne daš. Posel pač. Zato nova infekcijska bo, stomatološka pa ...? 

Nazaj v čakalnico. Pogled na čakajoče. Čisto vsi, od najmlajših do onih mojih let, strmijo vsak v svoj telefon. Bili so časi, ko so se ljudje v čakalnicah pogovarjali, si razlagali, kaj koga boli, kaj jih čaka, prebirali časopise, doktor romane … Če drugega ne, so ob prihodu vsaj pozdravili in vprašali, kdo je zadnji. Danes pa elektronski vrstni red in telefon.

Resnica je, da brez novih tehnologij nihče več ne more. Berem, da bodo najvišjo ceno plačali otroci. Ves čas, ki so ga nekdaj preživeli v naravi, s starši in z vrstniki, so zdaj nadomestili telefoni. Ne vem. Danes vsak »strokovnjak« poskuša speljati vodo na svoj mlin. Je danes res toliko »poškodovanih« otrok in mladostnikov, da bomo kmalu imeli več diplomiranih in samopromoviranih psihoterapevtov kot otrok? Ali pa je ravno obratno – ker je toliko vseh sort terapevtov, mora biti tudi dovolj »bolnikov«. Saj ste tudi vi zasledili podatke o skokovitem porastu otrok s težavami, posebnimi potrebami, ovirami takšnimi in drugačnimi … So res vsega krivi pametni telefoni, pametne ure? Je pa res, mladi obožujejo novotarije, stari pa večinoma bentimo. Če mene iz vsega, kar se nenehno spreminja in »posodablja« – vse samo za moje dobro!? – ne bi reševal moj eden in edini, bi me samo zaradi neplačanih računov celo naši sodniki, ki redko koga uspejo za kaj obsoditi, že davno zaprli.

So pa, kot berem, naši sodniki zelo odgovorni ljudje. Zaradi njih – menda – policija ni smela razkriti avtorja tiste zdaj že znamenite napovedi streljanja na naših šolah. Razumete? Vsa Slovenija na nogah, starši panični, zabarikadirane šole, varnostniki, policija vsepovsod …, skratka država se je napol ustavila, notranji minister pa je razložil, da bi bilo razkritje avtorja grozilnega zapisa protizakonito. Je mogoče, da so pri nas celo grožnje s smrtjo nedotakljiva človekova pravica!?

Kakorkoli, ministra Poklukar in Felda sta zdaj menda dojela in bo ob prihodnjih podobnih epizodah vse drugače. Urejeno. Zeleno, rumeno, rdeče. No ja, samo verjeti je treba. Počakajmo, a se bojim, da naslednji stresni test ni daleč. Ker … Tri vrstice na spletni strani in si glavna zvezda. Četudi anonimna. In spet bo kar nekaj staršev verjelo, da je zapiranje otrok v dnevno sobo najboljša popotnica za življenje. Bo res? Svet je vedno bolj nepredvidljiv. Skrivališč za vse prestrašene ne bo dovolj.

Tehnologije, ki si jih je človek izmislil, da bi mu pomagale živeti, nas na vseh ravneh premagujejo. Bedaki in bolniki ustavljajo svet, umetna inteligenca vodi rakete, določi cilje in kolateralno škodo. Berem, ob generalu se sme pokončati še sto civilistov. Človeštvo res napreduje. Ne le v vojni. Danes se zdi vse mogoče, vse dovoljeno. Razmišljam. Včasih so stare, bolne in nekoristne ljudi metali v brezna, nosili na gore. Kar je bilo mučno in zamudno. Kako neki bi to šlo z uporabo UI? 

Verjemite, brez črnega humorja težko. Sploh v mojih letih.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 17, 23. april, 2024.