Kot dolgoletna spletna novinarka, ki občasno piše tudi za revijo Jana, pri pripravi vsebin za spletni portal idej ne iščem med novicami v drugih medijih, temveč jih, kolikor je le mogoče, ustvarjam sama. To pomeni, da moram biti ves čas na preži, v glavi nenehno pretakati ideje, navezovati stike s sogovorniki in si ustvarjati poln kotel idej, iz katerega nastajajo izvirne avtorske vsebine. Tovrstno delo seveda terja veliko časa, ki se razmahne krepko preko delavnika, a četudi je dobro opravljeno delo dandanes premalo cenjeno, se svojih vrednot vztrajno oklepam. Tudi na lastno škodo in tudi zdaj, ko se medijski svet na spletu očitno spreminja v Divji zahod.
Divji zahod? Tako je! Naj pojasnim. »Proizvodnja« spletnih novic se lomi pod težo ljudskih pričakovanj. Dnevno snovanje ogromnega števila objav terja hitrost, ustvarjalnost in veliko iznajdljivosti, pri čemer pisci čedalje pogosteje ubirajo lažjo pot. Ker avtorske vsebine zahtevajo nemalo časa in truda, je hitreje, če suneš idejo in delo, ki so ga že opravili drugi. Tarča so zelo pogosto tiskani mediji, kjer se novinarji še lahko zelo dobro pripravijo in s sogovornikom temeljito pogovorijo. Takoj, ko se revije in časopisi znajdejo na prodajnih policah, pa spletni tatovi planejo po vročih temah, jih preoblikovane objavijo na spletu ter s tem povzročijo gmotno škodo časopisom in revijam. Čeprav si ti prizadevajo pritegniti bralce z ekskluzivnimi vsebinami, po nekaj urah to vrednost izgubijo, saj so vesti že dostopne na spletu, v medijih, ki so si vzeli pravico kovanja zaslužka na tuj račun.
Podobna zgodba se dogaja pri plenjenju spletnih vsebin – tistih pač, ki še vztrajajo pri kakovosti in avtorstvu. Če malo posplošimo, je za manj pozorne bralce rezultat skorajda enak. Ne nazadnje se velika večina ne spozna na pomembne podrobnosti navajanja virov, ne sledijo časovni pasici objav in tako na družbenih omrežjih z deljenjem novic celo izpostavljajo tiste, ki so do vsebine prišli po sporni poti.
Morala in poštenost pač vidno izgubljata vrednost. K spornemu početju se zatekajo zlasti mlajši in neizkušeni »pisci«, ki pri kopiranju novic nimajo prav nobenih zadržkov več. Še več, pogosto kljub opozorilom niti ne uvidijo, da gre za goljufijo. A nesmiselno je kazati s prstom le na neuko in podplačano delovno silo, ki da sama ubira kriva pota. Kot se radi pohvalijo na višjih inštancah, gre zgolj za sodobno obliko pridobivanja vsebin. Za hitro polnjenje terminov objav s primitivno pompoznimi naslovi.
Kot kaže, so minili časi, ko je bilo ubiranje bližnjic, prilaščanje tujega in zavestno povzročanje škode sramotno ter protipravno. Čeravno se kitijo s tujim perjem, se danes tatovi besed nemoteno sprehajajo po svetu z visoko dvignjeno glavo, posmihajoč se avtorjem. S hojo po robu za zdaj še slavijo luknje v zakonu, ki jim brezvestnost dopuščajo, toda ali jih človek resnično mora dobiti po prstih, da bi dojel, da ravna narobe? Konec dneva je miren spanec najdragocenejši, pogled v ogledalo z mirno vestjo pa tudi.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
