Na nasprotni strani ceste je zrasla nova pekarna. No, ni zrasla, ampak se je vselila v prostore, kjer so imeli pred časom papirnico, ki je premogla tudi fotokopirni stroj. Ko sem pred meseci šla tja fotokopirat, so mi rekli, pardon, ampak mi tu že nekaj časa prodajamo instalacijski material za vodovodarje. Ko smo kmalu po tistem potrebovali tesnilo za kopalniško pipo in je cenjeni soprog jadikoval, da se mu ne ljubi v kakšen velik trgovski center, sem ga poslala tja, čez cesto. Vrnil se je preklinjajoč, da je tam gradbišče. Mislila sem, da se moti in jo je mahnil v napačno trgovino. A je imel očitno prav. Tam je zdaj pekarna.
Mahnila sem jo torej čez cesto in si ogledala novo čudo. Resnici na ljubo ni bilo kaj dosti več izbire kot v petnajst metrov oddaljeni samopostrežnici, ki je odprta v petek in svetek, kakšni hlebčki, burek in krofi pa so bili celo popolnoma enaki. Kakšen smisel ima pekarna, ki ne ponuja nič posebnega, tako blizu trgovine, ki tudi ne ponuja nič posebnega? Obogateli najbrž ne bodo, sem si rekla in šla nazaj na postajo. Avtobusa pa še zmeraj ni bilo.
Začuda so vsi družinski člani že kakšen dan pred mano ugotovili, da imamo novo pekarno. Me ne zanima, je rekla ljubljena hči. Kruh redi, krofi pa še bolj. Njo bi bolj zanimala trgovina z zelenjavo, v vseh okoliških trgovinah jo sicer imajo, a malo in ne prav svežo. Babica se je strinjala. Pekarne zares ne potrebujemo, bolj smiselna bi bila pošta, ki je daleč in že zdavnaj ne zadošča za vsa nova naselja, ki rasejo kot gobe po dežju.
Jaz bi pa raje mesnico, je pristavil cenjeni soprog. V niti ne tako bližnji samopostrežnici sicer imajo meso, a je videti, kot da so ga pred prodajo dva dni medili na soncu. Presušeno in z rjavimi robovi. Za povrh ima mesar umazano haljo in črne nohte. Fuj. Sin si je zaželel trgovino z računalniškimi in telefonskimi rezervnimi deli, jaz pa bi raje pošten frizerski salon. Tudi jaz, je zagodrnjala koruzniška snaha. Zet v istem statusu pa ni rekel nič, razen da nas je eno samo potrošništvo.
Včeraj sem spet postopala po postaji in stegovala vrat, da bi videla, ali se v novi pekarni drenja veliko ljudi. Ni bilo videti. Potem sem zagledala tik pred nosom, tam, kjer je bila še predvčerajšnjim čevljarska delavnica, lepo očiščena izložbena okna in ogromen napis, da je tam – pekarna. Ni še odprta, ampak očitno bo. Tri metre od že omenjene trgovinice in natančno nasproti one pravkar odprte. Kakšnega vraga bodo pa novi prodajali? Po ogromnih reklamnih plakatih sodeč enake hlebce in krofe kot oni dve, za povrh pa še pica burek. Karkoli že to je. In glede na to, da so ravnokar ukinili še eno trgovinico poleg nove, še nedelujoče pekarne, me obseda misel, da bo morda tam še ena – pekarna. Naj se ve, kaj je kapitalistična konkurenca!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
