Ko sem v Franciji prebirala na etiketah steklenic, da je šampanjec pridelan po originalni metodi, so se mi roke tresle od razburjenja. Ne zaradi metode, ampak zaradi cene. Če bi mi steklenica padla na tla, bi vsekakor bankrotirala. Ceno so opravičevali z blazno natančnim obiranjem grozdja, stiskanjem, staranjem in pretakanjem vina, kompliciranjem s temperaturo in lego steklenic na polici ter kdo ve čim še. Še mah na zidovih v kleti bi moral biti ravno prave gostote in barve. Potem sem enkrat zašla v vinograd z grozdjem, iz katerega stiskajo najdražje šampanjce, in bruhnila v neustavljiv smeh. Drobno, neugledno, kislo grozdje res ni imelo druge perspektive, kot da ga dolga leta valjajo po temnih kleteh.
Na »originalno metodo« sem se spomnila, ko je zadnjič cenjeni soprog privlekel iz svoje vinske kleti nekakšno arhivsko vino, na steklenici žal ni bilo etikete, ker je že zdavnaj odpadla. Bila pa je zelo lepa, steklenica namreč, delo kakšnega uglednega oblikovalca. Skratka, nismo vedeli, kakšen letnik je, sem pa močno sumila, da je še iz prejšnjega stoletja. Znanec, ki je prišel na obisk, se je hvalil, da je velik poznavalec vin, še posebej dragih šampanjcev, zato naj steklenico kar odpremo, bo brž ugotovil, kaj je notri. In smo jo. Zamašek je odneslo pod strop, počilo je, in če se ne motim, je iz steklenice siknil zelen plamen. Kot da se je v njej naselil zlobni duh.
»Starino je treba nalivati čez plamen,« je rekel znanec ter zahteval svečo in vžigalico. Potem je iz debelih knjig, obešalnika in krtače za čiščenje čevljev sestavil nekakšno stojalo, nanj previdno naslonil steklenico in prižgal svečo. Plamen je lizal stekleni vrat, mi pa smo radovedno čakali, kaj se bo zgodilo.
»Prinesite kozarce,« je čez čas ukazal. Prinesla sem šampanjske, ker smo vse druge razbili. In prinesla sem prave, kajti tisto, kar je priteklo iz steklenice z ogretim vratom, se je vsekakor penilo. »Šampanjec,« sta kriknila moška, jaz pa sem modro molčala. Zdelo se mi je podobno vodi za pomivanje posode z nekoliko preveč detergenta.
Kozarci so se kmalu orosili. »Ravno prav je hladen,« je rekel znanec in razmišljal, ali naj se loti šampanjca kar takoj ali naj še nekoliko podaljša radostno pričakovanje. Procedura je bila zame nekoliko predolga, zato sem naslonila nos na rob kozarca. Pri vinu je treba najprej preveriti njegov vonj, so me učili v Franciji. Tisto, kar se je širilo iz kozarca, me ni ravno navdušilo. Znanca pa očitno je. In cenjenega tudi. Starina ima pač poseben vonj. »Omamno,« je rekel gost, jaz sem malce zavila z očmi, najdražji pa me je prestrelil s pogledom, ki je pomenil: kokoš. Nakar smo tisto reč pokusili, onadva sta še zmeraj vztrajala pri omamni definiciji, meni se je pa zdelo, da ima zadeva okus po varikini. Rosé, je rekel znanec, najmanj dvanajst let star, verjetno čisto zares iz Burgundije. Ja, sem rekla in skrila etiketo, ki sem jo našla na kletnih stopnicah. Bil je devet let star cviček, ki ga je cenjeni založil v kleti in po originalni metodi spremenil v šampanjec.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
