Z možem sva imela dva otroka, hčer in sina. Ko sta bila že najstnika, sem spet zanosila. Otroka sta se nosečnosti zelo razveselila, sama pa sem oklevala, ali naj otroka obdržim, ker je mož malo prej, pri komaj 37 letih, doživel srčni infarkt. Rekel mi je, naj se glede otroka sama odločim, in ker sem se bala, da ga bom izgubila, sem splavila. Tri leta pozneje je moža v resnici še enkrat zadel infarkt in je skoraj umrl. Tretjega infarkta žal ni preživel, umrl je pri komaj petdesetih. Malo mi je bilo žal, da sem splavila, toda težje bi mi bilo sami s tremi otroki. Sin in hči sta bila takrat že krepko čez dvajset, zaposlena. Lepo smo shajali. Nato pa je sin dobil odpoved. Ni si več mogel najti službe. Veliko sva se prepirala. Ko je tako nekega dne šel s kolesom spet na sestanek na zavod za zaposlovanje, ga je zbil avto in je na kraju nesreče umrl. Izgubila sem torej moža in sina, enega otroka pa sem sama splavila. Ne morem si odpustiti, ker sva se s sinom zadnja leta tako prepirala, dan pred njegovo smrtjo so padale še posebej hude besede. Mi je odpustil? Povedal mi ni. Je zamero odnesel s sabo v grob? To me še zdaj razžira. Ves čas sanjam o tem prepiru in o njem. Pri vsem mi je pomagal, brez njega ne morem živeti. Prosim, svetujte mi.
Jelena
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
