Upam na veliko milijonov, sklepam namreč, da so ženske, pa tudi moški dovolj razumni, da ne bodo prepuščali zakonodaje o splavu in kontracepciji vsakokratni politični oblasti. Kot se to dogaja zdaj. Poljakinje so upale, da bo nova vlada po hitrem postopku ukinila praktično popolno prepoved splava, a kaj ko lahko poniglavi desničarski predsednik z vetom izniči voljo parlamenta. Razumete, zakaj potrebujemo v Uniji krovni zakon, ki ukinja samovoljo posameznih članic na področju človekovih pravic, kamor sodi tudi odločanje o lastnem telesu?
Ne bomo modrovali, zakaj so na pohodu konservativne politične sile v zelo nežlahtnem pomenu te besede, ker je pomembnejše vprašanje, zakaj jim mi, državljani, to dopuščamo. Smo res tako apatični, sprijaznjeni, neobveščeni? Pred prvim majem poslušamo proteste sindikatov in grožnje kapitalistov, da bodo šli drugam, ker jih pri nas tako zelo obremenjujemo z davki, prispevki in delavskimi pravicami. Vsi smo na isti ladji, pravijo, in če bodo zaposleni ter prekarci (pa tudi delavci v napol suženjskem razmerju) hoteli preveč, se bomo vsi potopili. No, ne vsi. Eni se bodo v svojih jahtah odpeljali na varno, drugi pa se bomo v svojih čolničkih zares utapljali v posledicah stečajev, bankrotov in nepremišljenih političnih odločitev.
Ne vem, kaj smo mislili, ko smo se pred tridesetimi leti na vrat na nos vrgli v kapitalizem. Bodimo precizni – eni so postali kapitalisti, vsi drugi pa smo jih pri tem podpirali, misleč, da smo res vsi na isti ladji. Če bo šlo njim dobro, bo šlo tudi nam. Reševali smo zavožene banke, tujcem razprodajali državno srebrnino (oni gotovo znajo bolje gospodariti, saj so že dolgo kapitalisti, so nam razlagali), podpirali zasebno pobudo, kar je največkrat pomenilo, da nismo bili kapitalisti, temveč samozaposleni. Espeji so za kapital najcenejši, za »samopodjetnike« pa to pomeni, da po plačilu prispevkov zaslužijo za minimalca ali manj, ne morejo si privoščiti bolniške in dopusta in ne morejo dobiti kredita. Na kapitalističnih ladjah zanje še v rešilnih čolnih ni prostora. Zakaj le, saj so vendar podjetniki?!
Saj ni nič čudnega, da se starejšim kolca po socializmu, ko so si delavci iz Litostroja gradili hiše, v podjetjih so stanovanjski skladi delili stanovanja in kredite svojim zaposlenim, samohranilka iz Mure pa je šolala sina na univerzi. Mimogrede, je kdo kdaj preračunal, kakšna je bila, recimo, plača delavke pred 35 leti in danes na primerljivem delovnem mestu, kakšni so bili življenjski stroški? To, da je zaslužil direktor štirikrat več kot čistilka, vemo. Pa dobro, vrhunski menedžerji pač povsod zaslužijo veliko, ampak so razmerja med enimi in drugimi res takšna kot pri nas? Da nekateri zdravniki zaslužijo (pa če delajo od jutra do večera vse dni v tednu) tudi petkrat več kot predsednica države, predsednica državnega zbora in predsednik vlade, ki tudi nimajo osemurnega delovnika in prostih vikendov?
Lani na našem hribu prvič po tridesetih letih, kar tu živim, niso zakurili prvomajskega kresa, mlaj so pa postavili. Kako bo letos, ne vem. Ljudje so apatični, črnogledi, vse da je narobe in zanič, zato se je menda pametno zapirati v meje svoje ograje in čakati odrešitelja, ki bo veliko obljubljal in po možnosti zmerjal komunajzarje. V glavnem gre za državljane, ki jim v resnici prav nič ne manjka, no, seveda pa bi imeli radi (še)več. Preberite si na notranjih straneh Jane o komunistični županji avstrijskega Gradca – gotovo si boste zaželeli, da bi jo imeli tudi pri nas. Saj nekaj jih, roko na srce, imamo, cenimo jih, a se premalo trudimo, da bi jih imeli več. Vsi seveda ne moremo kandidirati za evropske in domače poslance, za župane in svetnike, lahko pa smo zraven pri dejavnostih, ki vsem prinašajo nekaj dobrega. Četudi samo dvigujemo telefone in lepimo znamke.
Za začetek pa podpišite pobudo za varen in dostopen splav, čeprav niste več v rodni dobi. Za tiste, ki so.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
