Na materinski dan se otroci (vseh starosti) na različne načine zahvalijo svojim mamam za njihovo ljubezen, vodenje, skrb … Za družbo pa je to tudi priložnost, da razmisli o ženskah, ki so zaposlene, gospodinje, matere in še kaj. Ampak te čase je diskurz v naši družbi usmerjen čisto drugam, predvsem v smer kdo bo koga. Pa tako lepo bi bilo slišati kaj lepega o mamah, ali ne?
No, jaz sem doma za devetimi gorami in devetimi vodami, pa se mi je zgodilo ravno slednje! V Janekovem delovnem centru smo se zbrale mame naših otrok. No, nekateri naši otroci nimajo več mam, ker so za mavrico. Zato pa so obudili nanje svoje spomine. Njihove preproste, tople in mehke besede so kot zvezdice padale na naša srca, vsaka pa je naredila majhen rez, in ta je priklical solze. Pomislila sem, da bo morda nekoč, pred nekimi drugimi mamami, tudi moj Janek povedal kaj lepega o svoji mami. Pa tudi če ne, želim si, da bo imel tole najino skupno življenje shranjeno v svojem srčku!
Vsaj kakšne drobne spomine, predvsem pa lepe občutke. Morda o sprehodu, ravno na materinski dan, ob reki Soči, ki na Mostu malo zastane in se razširi. Nimam besed, s katerimi bi lahko pričarala sliko modrozelene barve reke, svetlomodrega neba, drobnih belih oblakov, spogledljivega sonca, ki se iskri – ob vejah vrbe, ki se že namakajo v vodi. Pa o malih čokoladnih bonbonih, ki so nam jih podarili srčni ljudje v delovnem centru, skupaj z drobnim sporočilom o tem, kaj je pomembno v življenju. Sporočilo se je takoj udomačilo v mojem srcu, bonboni pa so nekako izginili že na pol poti do doma. Gotovo so bili malo čarobni, ker so šli tudi Janeku v slast!
Vidite, ne morem reči, da iz tujine uvažamo same slabe reči. Zakaj bi odkrivali toplo vodo, ali ne? Morda bi pa vseeno morali biti včasih malo bolj izbirčni, kaj vse posnemamo. Te dni sem bila več na pokopališču. Vedno tudi pogledam, ali še kje raste pušpan. Saj veste, da bo kmalu izumrl v naših krajih, čeprav so ga naši predniki nadvse cenili. Pred nekaj desetletji smo uvozili zraven pušpanov iz Azije tudi pušpanovo veščo. Strokovnjaki menijo, da dokler bo še kje kakšen grmiček te zimzelene rastline, tako dolgo bo tudi njegova vešča. Potem bo pa oboje izumrlo. Da ne govorim o sivih smrdljivcih, ki so letos okupirali tudi Malo vas. Očitno jim je bilo to zimo pri nas tako toplo kot v njihovi domovini pa sploh niso šli na zimsko spanje. Kar naprej smo jih pobirali po zavesah in kotih, malo so brenčali, malo smrdeli (ko so se počutili ogroženi), in jih odnašali na dvorišča. Pa so prišli nazaj. Ne vem, ali so bili isti ali drugi, tako ali tako so vsi enaki, pa še na pretek jih je.
Potem sem razmišljala o tem, ali imajo tile prišleki iz Azije naravne sovražnike, da si jih nabavim ali privabim. Naravni sovražnik? Saj veste: za polže na vrtu potrebujete race in ptice, listne uši bodo pomalicali netopirji in pikapolonice, strune bramor, voluharja imajo rade pa kune … Tako je na vrtu, kamor se bomo kmalu zakopali. V naravi ima vsako živo bitje naravnega sovražnika. Zakaj je tako, je mnogo odgovorov, mogoča je tudi filozofska razlaga. A brez mušic pa strun, ki nam niso čisto nič pri srcu, bi bil svet precej drugačen, ali ne? Mati narava natančno ve, zakaj je nekaj ustvarila.
In če ima vsako živo bitje svojega naravnega sovražnika, to seveda ne velja za človeka. Človek je samemu sebi in drugim največji naravni sovražnik. Tisto najstrašnejše se dogaja v vojnah, ki jih nikoli ne zmanjka. Tudi v tem času ne. V nekaj mesecih so pobili tisoče otrok, tisočero prihodnosti tega sveta.
Del človeštva živi in se hvali z neizmernim bogastvom, drugi del nima niti koščka kruha vsak dan, ne vode, ne zavetja, nobene možnosti, da bi njegov pogled segel dlje od razpokane puščave.
Del človeštva ponižuje in na vse načine zavrača drugi del, predvsem mu prepoveduje razmišljati in še posebej govoriti. Spet drugi se norčujejo iz tistih, ki niso sposobni razmišljati. Del človeštva se privoščljivo hahlja tistim, ki trpijo, nekateri si celo lastijo drugega človeka kot sužnja, mu celo vzamejo življenje …
Vprašanje: je mati narava imela vse to v mislih, ko je ustvarila človeka? Ne, ne in ne! Človeški napuh, zavist in brezumje so prerasli svojo mater. Njeni otroci zdaj nimamo skoraj nobene lepe besede o njej, vedno jo za nekaj krivimo, ali ne?
No, kolonije strun ne bodo nikoli uničile same sebe, mnogo večja nevarnost pa obstaja za človeštvo. Očitno visoko razviti možgani niso najvišji evolucijski dosežek, če ni zraven pameti! Če kaj poznam naravo, bo odgovor »dobre matere« za vse enak. Takšna pač je, poštena in dosledna.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
