Slovar razloži, da je pričakovanje duševno stanje, v katerem se kdo, kaj pričakuje, kar se pričakuje. Naša pričakovanja se oblikujejo na podlagi preteklih izkušenj, iz katerih lahko predvidimo potek nekaterih dogodkov.
No, pa poglejmo kakšen konkreten primer. Najprej bom začela pri sebi. Pred nekaj dnevi je imel Janek spet pregled sluha na kliniki. Že nekaj časa sem opažala, da sliši slabše. Pregled ni bil prvi in noben ni preprost. Ker je povezan tudi z miselnimi funkcijami, razumevanjem, koordinacijo preiskovanca v bolnišničnem okolju. Ampak Janek je bil pogumen in se je trudil. In tudi vsi zdravniki in zaposleni so bili neizmerno prijazni. Za povrh pa še čakajoči v čakalnici. Starša z malim otrokom sta že odšla proti izhodu iz čakalnice, ko se je oče vrnil k nama. Zaželel nama je vse dobro. Povedal, da je nekoč imel dobrega prijatelja, tudi z downovim sindromom. Imel pa je težave s srcem že od rojstva in je zdaj že za mavrico. S solzami v kotičkih očes je pogledal Janeka in rekel: »Ti ljudje so angeli.« Ta moj angel zraven mene se je vzravnal na stolu in ponudil gospodu roko. In tisti hip sem pomislila, da bi dala vse na tem svetu, če bi mogla videti ali slišati njegove misli, zares razumeti njegove občutke …
Pravzaprav je bilo vse v tisti čakalnici tako prijazno, še toplo sonce se je smejalo skozi okna s pogledom na gradbišče. In v srce se mi je prikradla misel, da bodo tudi Janekovi izvidi prijazni. Ampak tista misel v možganih, da Janek slabo sliši, da ima polovica ljudi z downovim sindromom motnje sluha, je mojo srčno misel kar naprej izrivala. Ja, srce je pričakovalo eno, glava pa drugo. Glava je zmagala, na žalost.
Tako se bova zdaj spoprijela z njegovo ne tako malo naglušnostjo. Že naslednji dan sva šla naročit oba slušna aparata. In kakšna pričakovanja se mi zdaj rojevajo? Da bo Janek zmogel sprejeti slušna aparata. Menda višja pričakovanja dajejo večje rezultate. Vem, da brez veliko truda ne bo šlo. Pri obeh! No, takšno je trenutno moje duševno stanje.
Ljudski glas pa uporablja besedo pričakovanje še malo drugače. In sicer takrat, ko starša čakata na rojstvo dojenčka. To pa je zagotovo prav posebno duševno stanje. Pravzaprav vedno bolj posebno. Na spletu, kjer berem novice, sem zasledila tudi posnetek staršev, ki pričakujeta naraščaj, in njihovih prijateljev. Menda bi morala poznati gospo, ki je vplivnica. Jaz pa sem še iz starih časov in res ne razumem, kako bi lahko vplivala name. Skratka, po novi uvoženi maniri se je na dogodku vse bleščalo, vključno s konfeti, baloni, v ozadju eksotična panorama. Nekaj je letelo po zraku in po tleh (tako sem pač zaznala) in potem se je zaslišalo: »Ic a grl!« Kurnik, sem pomislila, punčko bodo dobili. Pa niti v materinščini tega ne znajo povedati!? In tako naj vplivnice ne pričakujejo, da bodo imele kakšen vpliv, razen na tiste, ki jim ni mar.
A to še ni vse! Dve vrstici spodaj pa novica, no, sploh ne novica, temveč še ena sprevrženost tega sveta. Vojna, kjer niti nerojeni otroci, pa tudi že rojeni, nimajo nobene možnosti, da bi preživeli. V nesmiselnih vojnah. Tam tudi nekaj leti po zraku, vendar jih tam ne zasipajo s pisanimi konfeti, temveč z bombami. Tam ne vzklikajo v angleščini, samo hrepenijo po vodi in hrani, po zavetju, po miru, po življenju.
Dve podobi tega sveta, več galaksij narazen.
Pomislila sem, kako človeštvo z bliščem hrani neskončno luknjo v svoji duši. Pa je vendar z ničimer ne more zapolniti. In človeštvo hrani hudobnega volka v sebi in tisti dobri nima nobene možnosti. Ali je mogoče, da bi nekaj letelo po nebu in namesto konfetov in bomb sipalo zdravo pamet?
Ah, temu se pa reče utopija!
Na dan downovega sindroma sva se peljala po gorenjski avtocesti proti domu. V nasprotno smer se je valila kolona avtobusov iz Planice. Na tabli nad cesto je pisalo: Nekdo te ima rad. Vozi pripet. Nisem pričakovala takšnega lepega sporočila. In sem pomislila: midva sva vedno pripeta v avtu, torej naju ima nekdo rad.
No, če nihče drug, pa naju imate radi (vsaj malo, hehe) vi, najini dragi bralci in sopotniki v teh vrsticah, pa gospod iz bolnice, pa gospa s parkirišča, pa gospod, ki mi je podaril jabolko na parkirišču, pa še kdo ... Zato vam vsem tukaj sporočam, da vas imava tudi midva rada! Mogoče pa je moj vtis o številnosti slabih volkov le privid. Samo ljubezen je postala tišja, preglasijo jo sporočila o vojnah, lakoti in umiranju. Tako malo je potrebno, da bi se lahko uresničila pričakovanja vseh tistih še nerojenih, vseh tistih (pre)lačnih in (pre)žejnih otrok, vseh preprostih ljudi, ki v precepu interesov peščice izgubljajo življenja.
Samo besede, slišanje in poslušanje bi lahko povezali obe galaksiji.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
