"S partnerjem sva skupaj štiri leta. Stara sem 56 let, on 54. Skupaj ne živiva, ker ne kaže nobenega zanimanja za to. Živiva vsak v svojem stanovanju v hiši svojih staršev. Jaz sem ga povsem vključila v svojo družino, on pa mene v svojo ni. Moja mami, sestra, moja otroka in sorodniki naju skupaj vabijo na praznovanja, jaz njegova otroka in starše komaj poznam. Če sem pri njem, gre k staršem sam, mene nikoli ne povabi s sabo niti me ne povabijo njegovi starši. Če se srečamo na dvorišču, smo vljudni in prijazni drug do drugega. Na začetku najine zveze sem se trudila in ju povabila v njegovo stanovanje na sladico za 8. marec in podobno, nosila sem jima majhne pozornosti za sv. Miklavža, veliko noč ..., enkrat sem dobila v dar nogavičke. Partnerju se zdi vse to povsem v redu, jaz pa sem se začela izogibati obiskov pri njem, ker ne želim več srečevati njegovih staršev. Imam občutek, da nisem oseba, ki bi si jo želela v svojem domu, ne vem, ali jima je žal za njegovo prejšnjo partnerko in sem jaz slab nadomestek … Njegova otroka sta vljudna do mene, se pa vidimo zelo, zelo redko in tudi z njima nimam nobenega pravega odnosa. Povejte mi, kaj mislite o tem, mene namreč vse skupaj vedno bolj boli in njihovega obnašanja nikakor ne razumem."
- Anda
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
