Maščevanje pač, ker ga je pustila. Fant je v bolnišnici in ni v nevarnosti, punca pa je dobila prepoved približevanja »določenemu kraju in osebi«. Skratka, namesto da bi planila v jok in pomislila na samomor (morda pa tudi je), je vzela nož in se lotila brezvestnega izdajalca. Hm. Ne bom rekla »bravo, punce«, ker nasilje pač ne pelje nikamor, ampak dve novici v istem dnevu, da so se ženske uprle, tudi nista kar tako. Običajno prebiramo mnogo poročil o tem, kako moški sramotijo in koljejo svoje partnerke, tudi pred očmi svojih otrok. Tudi urednik fotografije je imel nekaj preglavic, da je našel motiv nasilja ženske nad moškim, obratnih je pa na tisoče.
A če se pomudimo pri dekletu »z ostrim predmetom« – starši smo, kakršni smo. Pri otrocih pač moramo biti tečni, tisočkrat moramo ponoviti pomembne resnice in preveriti, ali so jih razumeli. Zaplete se, če sami nimamo nobenih splošno sprejemljivih vrednot. In tudi če jih imamo, še zmeraj (zaradi zadrege?) prepuščamo spolno vzgojo prijateljem svojih otrok (če jih sploh imajo, kar danes ni nepomembno vprašanje), se bodo že med seboj obvestili o tem, kar je zanje pomembno. Da ne govorimo, da na spletu vse piše in se tudi vidi. Zelo nazorno. Oprostite, ampak ne morem razumeti, kako smrkavcem (vseh starosti) sploh pride na misel, da zahtevajo gole fotografije svojih punc; za sprostitvene dejavnosti lahko najdejo na spletu na milijone razgaljenih vzpodbud. Očitno potrebujejo dokaz, da sploh imajo punco in da bo njihova talka, če ji pride na misel kaj neprimernega? In še manj razumem, kako dekleta zmeraj znova padejo na isto finto in pošiljajo svojim izbrancem selfije. Nobenih rdečih alarmov v možganih? Nisem še zasledila, da bi punce izsiljevale fante z njihovimi golimi fotografijami.
In zdaj je seveda na vrsti moraliziranje: če starši ne uspejo dopovedati svojemu potomstvu, kako nevarne so igre z intimnostjo, me res zanima, kaj počnejo pri šolskih urah, namenjenih medsebojnim odnosom. Ne le, kaj je prav in kaj ni, pogovarjati bi se morali tudi o tem, kakšne so posledice dejanj, kadar je v ospredju samo ranjen ego in nič drugega. Kako bodo živeli fantje z zavestjo, da so s spletnimi posnetki spravili mariborskega ravnatelja do samomora? Ali s spoznanjem, da je osramočena punca končala na psihiatriji, družina pa se je preselila na drug konec države? Naj se jezik posuši tistim, ki na takšna vprašanja odgovarjajo »zakaj pa niso pazile, kaj počnejo«. Ker imajo vsi drugi sveto pravico zlorabljati zaupanje ali kaj? Ker večinoma ubogi možakarji sploh ne vedo, da je raznašanje intimnosti brez soglasja soudeleženke ne le nemoralno, ampak tudi kaznivo? Strašno rada bi poslušala zagovor pred sodnikom katerega od takšnih tičev, ki ubijajo s spletnimi objavami – kaj so pravzaprav hoteli doseči? Ja pa saj vendar niso mislili nič hudega … Figo zeleno. Sumite, da imam rahel napad besnila? Prav imate, res sem jezna.
Svet, vsaj tisti, ki smo ga vajeni, drsi v desno in pri tem aktivno sodelujemo tudi ženske, ne da bi se zavedale, da smo prve žrtve nazadnjaštva – kuhajte, rojevajte, ubogajte, delajte pa tisto, česar moški nočejo in ne zmorejo, za manj denarja, seveda. Tako nekako. Desničarke, kot sta Meloni in Le Pen, niso le prepričane fašistke, ki potvarjajo zgodovino in sovražijo vse tuje, ampak tudi vztrajno kopljejo jamo svojemu spolu. Isti dan, ko sta bili objavljeni zgornji dve novici, je iz ZDA pripotovala še ena – vrhovno sodišče Arizone (sodnike so določili desničarski republikanci) je potrdilo zakon iz leta 1864, ki prepoveduje splav v vseh primerih, razen če je ogroženo materino življenje. Celo Trump se je zdrznil, vedoč, da ga ne bo volila niti ena kolikor toliko prisebna Arizonka.
Bomo končno udarile nazaj? Kdaj, kako? Še o marsičem se bomo morali pogovoriti. Za začetek pa pomagajmo osmomarčevkam zbrati tisti milijon podpisov za krovni zakon o splavu v Evropski uniji. Saj veste, da ne gre le za abortus.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
