Moja največja skrb je, kako po družinskem kosilu poskrbeti za vse, kar ostane. Ker hrane ne mečem stran. Nikoli. Bolj vijemo roke nad planetom, bolj histerično ga plenimo. Vsi. Čas pa beži. Niti času najmlajših vnukov ne sledim, pri starejših pa že zaznavam tisto prizanesljivo pomilovanje, kakršno sem sama namenila svoji stari mami, kmečki ženski iz Prlekije, ko sem ji, otrok, na začetku 60. razlagala, da imamo mi v Ljubljani samopostrežno trgovino, sosed na levi pa televizor. In od tam naprej je šlo s svetlobno hitrostjo. Še pred 20 leti o tem, da človeštvo drvi v globalno kataklizmo, pojma nismo imeli. Le dobrih 30 let je tega, kar smo kot država za vstop v lepši, boljši svet navdušeno sprejeli povampirjeni kapitalizem. Pozabili pa na zakonodajo, ki bi »najboljšim« preprečila vsaj najočitnejše kraje. Marinblu, Adrija, še prej divja privatizacija domala vsega, kar je v Sloveniji kaj štelo … Mnogim nam ni jasno, kako lahko danes, vse po zakonu, eni vsem na očeh kradejo, drugi super živijo s prodajanjem megle, niča, blefa, laži, nategov vseh sort … tretji, luzerji, ki delajo v tovarnah, na gradbišču, po pisarnah, v šolah, na univerzi in še kje, pa komaj preživijo. Zame so fenomen vplivneži. Afni, Minuti, coolmamam, estradnikom, popotnikom, samoimenovanim za že kaj, sledijo desettisoči … Zakaj že? Ker so poslovna dekleta lepo »popravljena«, fantje nabildani? Z reklamo za »žajfo«, nedrčke, gatke ali pa z neverjetnimi vzgojnimi in kuharskimi nasveti zaslužijo več kot profesorji, inženirji ali sodniki. Res sem za časom.
Ni pa nobenega dvoma, da so zgoraj omenjeni »vplivneži« v primerjavi s politiki precej nedolžna vrsta. Za tampone, ki vam jih ponuja ta ali ona, se odločite ali pa ne, politik, ki ga izvoli večina, nam je za čas mandata usojen. In pogosto se izkaže, da ni to, za kar se je prodajal. Skrb za državo in državljane se neha tisti hip, ko so izvoljeni, koalicija sestavljena, vplivne sfere razdeljene. Vsakomur po odstotkih. Potem se začne. Kdo bo koga, komu kaj. Naši in vaši. Pa še med sabo. Ni čudno, da se v teh dneh mnogi trudijo za evropske volitve. Tam se dobro živi. Privilegiji so terna. Ne čudi, da se redki tej »tlaki« prostovoljno odrečejo. Če pa se, jim je hitro žal. Tanja že ve. Dirka se je že začela. Na nož gre. SDS vsak dan nastopi s kakšno novo afero. Še svojim so odveč.
Kako malo je komurkoli od izvoljenih, potem ko v skrinjico vržemo svoj glas, sploh mar za državljane, lahko sklepate že iz debilnega nabora referendumov, ki bi jih eni in drugi nalepili na tistega o JEK2. Evtanazija, konoplja, priseljenci, azilanti, odpoklic vlade, testiranje funkcionarjev na droge … Imate tudi vi občutek, da nas imajo za bedake, za paravan, ki prikriva vse, česar ne prej ne sedaj izvoljeni politiki za nas državljane niso naredili!?
Stranke in politiki v tej državi ne uživajo zaupanja. Od medsebojnega spotikanja imamo državljani samo stroške. Ni čudno, da vlade s težavo preživijo cel mandat. Po vrhu vsega pa … Slovenija je majhna. Seveda samostojna, suverena, pokončna in ponosna, a neskončno odvisna od odločanja velikih. Bolj od najvplivnejših držav kot od že omenjenega evropskega parlamenta. Med okoli 720 poslanci devet slovenskih ne odloča o ničemer. Zakaj se potem v teh dneh drenjajo? Uradno za načela in principe, zase pa tudi za plačo in pokojnino? In kot beremo, tudi za svoje asistente, praviloma za še nepreskrbljene sinove in hčere strankarskih veljakov. Ker roka roko umije, mar ne!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
