Prijeten večer, veliko smeha, obujanje spominov, domislic … potem pa, ne vem od kod in kdo … Gaza. Da je vse skupaj ena sama laž. Da ni genocida, da se da danes z umetno inteligenco prikazati nepoškodovano kot ruševino, če pa vendarle kaj je, ima Izrael itak pravico … Kaj pa 34 tisoč pobitih, 15 tisoč mrtvih otrok? Vsak normalen ve, da je to ena sama velika laž. Samo vi, ki spremljate lažnive medije, verjamete. Približno tako je šlo. Med prijatelji.
Saj smo umirili žogico, za nami je pač zgodovina druženj, izletov, smeha … Pa vendar takšne epizode dajo misliti. In sporočajo, česar nočemo vedeti. So svojevrstno opozorilo. Ne gre le za Gazo, tudi domača scena je lahko dinamit, pa Rusi, podnebne spremembe, Golob, Janša …
Vzgojena v bivši državi, na predpostavki enotnosti, bratstva …, sem upala, da se časi prej prijateljev in sosedov, potem pa čez noč domala sovražnikov, med razumne ljudi ne morejo vrniti. Zdaj, ko rožlja vsepovsod, pa o tem nisem več prepričana. Kot da vojna ni najhujše zlo. Kot da bi najglasnejši verjeli, da ne bo padalo po njih in njihovih, ampak le po onih drugih. Smo predolgo živeli v miru?
Je pa res, povsem preračunljiva in razklana slovenska politika nas je ves čas, od osamosvojitve naprej, pripravljala in vzgajala za življenje na dveh bregovih. Na našem in vašem. V 90. to še ni bilo tako očitno. Iz lastne izkušnje vem, pred kamerami jezno in zmerjaško, takoj zatem pa družno na kavi. Danes, se bojim, tega ni več. Si lahko naslikate Janšo in Goloba, ki bi po ravsu v parlamentu ob kavi ali pivu kot najvplivnejša politika debatirala, kaj dobrega in pravega narediti za državo in za nas državljane? In to brez Golobove vzvišenosti in praznih obljub ter brez Janševe zlobe in bolestne destruktivnosti. Jaz si ne. Pa ne bi bilo slabo. Že zato, da nas ne bi popadla živa groza, če bo kateri od njiju še enkrat mandatar. Ker z mandatarji že kar nekaj mandatov res nimamo sreče. Saj menda ne mislite, da oni nimajo »zaslug« za razprodano državo, razsutje javnih sistemov, korupcijo, male in velike kraje, impotentno sodstvo, uničeno javno zdravstvo …?
Ob Tarči o jeseniški železniški postaji na TV SLO sem še enkrat dojela, da gledanje takih in podobnih oddaj ne koristi zdravju. Ministrica Bratuškova, ki ni za nič pristojna, bivši minister Černač, ki je v svojem mandatu prestavil en semafor, minister Boštjančič, ki je sproščeno razlagal, kdo vse so njegovi prijatelji, pa direktor SŽ Meh, ki z lahkoto odbija tudi najbolj zvite namere voditeljice … Vse to o nepotrebnem objektu za vrednost prepotrebnih tisoč novih neprofitnih stanovanj. Ali pa 20 razvpitih sodnih palač ob Litijski. Pa tudi za še en Schellenburg bi bilo dovolj. Pri čemer bo v vili, če bo kdaj vseljena, živelo več ljudi, kot jih menda na Jesenicah dnevno kupi vozovnico za vlak.
Od vsega najgrozovitejši pa je bil prikaz klasičnega slovenskega političnega kadrovanja. Enkrat pri koritu, večno tam. Takole gre. Najprej v politiko, potem pa na vrtiljak. Z enega na drug položaj. Seznam teh na Družbi za razvoj infrastrukture (DRI) je več kot poveden. Včeraj politiki, danes »strokovnjaki«. Kar velja tudi za na hitro napaberkovane kandidate za evropske poslance. Seznami so kot avtobusi hop on – hop off! Kdorkoli, kjerkoli. Malo gor, malo dol. Danes spoštovan strokovnjak, jutri siva miš v Bruslju. Katastrofa.
Hvala za praznike. In priložnost za odklop.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
