Fizično se še nisem počutila dobro, nisem niti vedela, kako dolgo se bo vlekla moja bolezen oziroma kako se bo tale rakava odisejada končala zame. Ker iz izkušenj vem, da je delo na televiziji zelo stresno, najbolj zaradi brutalnega delovnega tempa, ki ga tam tolčejo (televizije ustvarjajo program 24 ur na dan, vse dni v letu), in ker sem vedela, da me bo tak način dela znova spravil v posteljo ali kam drugam, sem ponudbi morala zavrniti. Grozen občutek je, ko želiš delati in ustvarjati, pa moraš zavrniti ponujeno delo zato, ker moraš svoje zdravje postaviti na prvo mesto. Tega prej nisem počela, to je nova veščina, ki jo (šele) osvajam. Pred malo več kot desetimi leti sem imela na Kanalu A pogovorno oddajo z imenom Katarina. Takrat so bile popularne oddaje v stilu Oprah, Ellen, Ricky … in tudi na moji takratni televiziji so si zaželeli podobne vsebine. Najprej sem se upirala temu, da bi oddaja nosila moje ime. Kaj ni to nekaj najbolj narcističnega, kar obstaja?! Kdo pa sem jaz, da maham s svojim imenom? Druga zadeva, povezana s to televizijsko oddajo, je bila, da sem se v njej počutila, kot da sem v neki prisilni poroki, v nekakšnem sužnjelastniškem odnosu. To se zgodi, če prodaš svoje ime. Raje bi videla, da se oddaja ne imenuje »Na kavi z …« ali »Dajmo se pogovoriti« ali pa kaj čisto neumnega kot moje ime. »Kaj če zbolim in grem na bolniško?« sem spraševala urednika. »Ali pa če si zlomim nogo? Bom morala z gipsom voditi oddajo samo zato, ker nosi moje ime? A bo potem prišla Špela in vodila oddajo 'Katarina' ali kako ste si to zamislili?« A tako kot so si zamislili, tako so tudi izpeljali. Dobila sem oddajo Katarina in dve novinarki, ki naj bi za to oddajo pripravljali prispevke. Prvi je v prvem tednu dela umrla mama in k sebi ni prišla do konca sezone. Zjutraj me je klicala vsa objokana, da je v totalni depresiji in da ne more takšna delati, to je trajalo mesece. Druga pa je imela dva majhna otroka, ki sta bila ves čas bolna, prehlajena, nima varstva zanju itd. Skorajda je nisem videla. Ko sem zjutraj uzrla njeno številko na telefonu, sem takoj vedela, da je ne bo. In tako sem ostala sama pri ustvarjanju dveh enournih oddaj na teden. Dopoldne sem bila v službi, popoldne pa s svojima otrokoma. Ko sta zvečer zaspala, sem šla delat nazaj na televizijo, do enih, dveh zjutraj … Pisati, sestavljati oddaje, montirati prispevke. Vsak dan me je bilo več na televizijskih ekranih in vedno manj me je bilo v sebi. Ob koncu sezone sem bila čisto izmučena, izpita, brez energije – in noseča. Nikomur v službi nisem mogla zaupati svoje sreče, ki jo nosim pod srcem. Vedela sem, da se bo ob tem takoj postavilo vprašanje, kaj bo z oddajo. Na to vprašanje nisem imela odgovora, niti me ni zanimalo, zame je bil otrok na prvem mestu.
V tišini sem čakala, da se konča televizijska sezona, takrat bom nekje v četrtem mesecu, še vedno se mi ne bo nič poznalo. To zagato z oddajo bomo reševali, ko se bom konec poletja vrnila v službo, s trebuhom do grla. A ni bilo treba. V zadnjo stresno oddajo sem povabila tri slovenske župane, ljubljanskega, celjskega in mariborskega, ter organizirala tekmovanje, kdo izmed njih hitreje previje otroka (eden od omenjenih županov je ravno postal dedek). Zdelo se mi je zabavno, da na takšen način zaključim televizijsko sezono ter simbolično oznanim tudi svojo nosečnost. Ampak sem se uštela. Zjutraj po zadnji oddaji sem se zbudila z bolečino v trebuhu, med nogama in po beli rjuhi so tekli potočki krvi. Mož me je odpeljal na urgenco, imela sem spontani splav. Nikomur nisem govorila o tem dogodku. Vedela sem, da sem otroka izgubila zaradi službe. Zaradi oddaje, stresa, ki sem ga preživljala, in nenormalnega urnika, ki ga težko prenesejo zdravi in močni ljudje, kaj šele občutljive nosečnice. Televizija se mi je zamerila za dolgo časa. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
