Od doma sva se morala odpraviti že zelo zgodaj zjutraj, pravzaprav je bila še trda tema, ko sva se odpeljala proti belemu mestu. In tisto o živalskem petku sem mislila čisto konkretno. Vsi drugi opravki, ki so naju čakali v mestu, so bili res kar čustveni, predvsem pa zelo potrebni in pomembni. Za Janeka in s tem tudi zame.
Ampak najprej o živalskem. V Mali vasi sva ogrela avto, potem trikrat preverila, ali imava vse dokumente in papirje, rezervna oblačila in obutev (hm, ne morem povedati natančneje, zakaj to potrebujeva), pijačo, vodja potovanja, Janek, je našel pravi ključek z glasbo, potem nastavil navigacijski sistem (zdaj že veste, vadi pisanje in branje), mama šoferka je trikrat popravila startni manever in avto naravnala v pravo smer. Tako, pot se je začela z vzvratno vožnjo s parkirišča.
Avtomobilski žarometi so osvetlili lepo zadebeljen iglast štrukeljček, ki se je bolj kotali, kot tekel ob robu ceste. Tisti trenutek bi skoraj prisegla, da je tam gotovo mama ježevka, ki bo zdaj, zdaj skotila mladičke. Potem sem se spomnila, da se ježki parijo šele spomladi in mladički skotijo po dobrem mesecu dni. Ampak kdo bi vedel, morda tudi ježki letos malo prehitevajo, tako kot letni časi.
Kakorkoli, do svita naju je vso pot spremljala divjad, včasih sva morala ustaviti midva, včasih pa so srne modro počakale ob cesti. Včasih sva videla samo dvoje lučk, ki sta migljali za grmovjem, neka kuna pa je celo tekmovala z nama in tekla pred avtom! In sva ji pustila zmagati. Za naju je bila zmaga že samo to, da sva lahko opazovala nočno življenje narave. Kadar zagledam ob cesti te prelepe živali, me oblije kurja polt. Pa niti ne toliko zaradi strahu pred nesrečo, temveč iz čistega navdušenja nad lepoto narave. Počutim se prav izbrano v tistem trenutku.
In v nekem trenutku me je oblil občutek, da sem postala do konca lunasta, ker sem vso pot oprezala za luno. Prikazala se je šele malo pred Jesenicami. Sirota je bila že čisto obglodana, zadnji del zadnjega krajca se je bolj slutil kot videl. Če ne bi morala paziti na (ponovno) zaprto polovico avtoceste, bi gotovo opazila kje tudi miško, ki bo do ponedeljka pospravila še zadnji košček lune. Potem pa bom jaz spet občutila prazno luno, hehe.
Ampak to lahko še malo počaka. In misliti je treba na danes! Pomladno nebo je postajalo svetlo modro in vijolično, Janek je trdno spal do prvega semaforja v mestu.
Razmišljala sem, kako sem zadnje čase pogosto v precepu: ali Janeku povedati, da greva k zdravniku in kaj se bo zgodilo, ali molčati. Obe možnosti nista najboljši. Če mu povem, potem vem, da ne bo spal vso noč, ker ga bo skrbelo. Vendar je tako pošteno. Če mu ne povem, bo imel razmeroma mirno noč, s tem pa tudi tvegam, da ga bom morala skozi kakšna vrata riniti kot buldožer. Povedala sem mu in obenem poudarila še vse tiste reči, ki jih ima rad. Pri tem mislim na malico pri Dragu ter na umirjenost in navdušujočo energijo Radmile, ki jo deli z objemi.
In zgodilo se je, da je Radmila šla z nama po slušna aparata. V njenem objemu je Janek mirno sedel in poslušal gospoda, ki naju je poučeval, kako ju bo Janek uporabljal. Janek je vse stoično prenašal, na koncu se zahvalil, vzel majhno vrečko in se odpravil skozi vrata. Vrečko je držal s tremi prstki pred seboj, ko da je v njej kakšna bomba. Na parkirišču je zagledal smetnjak in vprašal: »Vržem v smeti?« Mislim, da je dvakrat (vseeno) slišal: »Ne!«
Naslednja postojanka je bila pri nevrologu. Ne morem vam povedati, kako mi včasih odleže, ko lahko delim svoje skrbi zaradi Janekovega zdravja! Moj težki nahrbtnik tako podprejo še ene pomembne roke in občutim olajšanje. Najraje bi objela prijazno zdravnico in tako je najbrž čutil tudi Janek. Malo čudno je sicer gledal, ko ga je s kladivcem potolkla po kolenu in s paličico praskala po podplatih. Še bolj pa potem, ko mu je rekla, naj ji pokaže jezik. Ha, njegov jezik, ki je potreboval nešteto ur vaje, da ostane za zobno ograjo, hehe.
Vse, kar sem obljubila Janeku, sem izpolnila! Od njega nisem nič zahtevala, se je pa povsod odrezal odlično in zagotovo bi bila nanj ponosna vsaka mama.
Še preden sem potem v Mali vasi ustavila avto na parkirišču, je Janek pograbil vrečko s slušnima aparatoma in stekel v hišo. Vem, zakaj se mu je mudilo, hehe. Vrečko bi nekam skril in verjetno bi morala obrniti celo hišo, da bi jo našla. Pohitela sem za njim in ga pregovorila, da bo čez noč ostala kar na mizi.
Do naslednjega dne si moram izmisliti načrt, kako počasi Janeka spoprijateljiti s slušnima aparatoma. En dan gor ali dol, ne bo se poznalo veliko, sem si mislila, ko sva se spravljala spat. Janek je bil še vedno dobre volje in pomislite: oprostil mi je nebranje Mišmaša! Od veselja, čeprav res utrujena, sploh nisem mogla zaspati, čeprav sem se trudila. Janek pa je, kot po navadi, podoživljal vse zanj težke trenutke in jih spravljal v spomin, pa tudi kakšnega potisnil v pozabo. Legel je na hrbet, potegnil odejo do brade, mahal z rokami in z njemu lastno govorico pospravljal dan.
Prepričana sem, da je tokrat najkrajšo potegnil gospod, ki mu je dal slušna aparata. Janek se je namreč precej hudoval nanj. Slišala sem, kako benti, ampak razumela sem samo njegov vzklik: »Gluh gospod!«
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
