Čez pol ure pa se že spet vsa tresem od mraza ter iščem toplo kapo in rokavice. April ima hormonske napade in z njim očitno tudi jaz. Temu letnemu času, ki nikamor ne sodi, rečem »čebulno« vreme. To pomeni, da se moraš zjutraj obleči toplo, a spet tako, da lahko čez dan, ko prikuri sonce, s sebe odlagaš kose oblačil. Lupiš se kot čebula. Od doma greš v bundi, škornjih in rokavicah, v torbi pa nosiš sončna očala in japonke, za vsak slučaj.
Je pa tudi res, da se počutim fizično in psihično čisto izžeta in potrebujem kak teden očiščevanja ali »retreata«, kot se klasičnemu dopustu danes popularno reče. Resno sumim, da sem letos podlegla virusu hude spomladanske utrujenosti, ves čas sem zaspana, čeprav vsak dan spim kot dojenček. S posteljo sva ustvarili prečudovito razmerje. A vseeno ne morem iz svoje grešne kože, občasno jo varam s kavčem iz dnevne sobe.
Še vedno nimam prave kondicije, hitro se utrudim, dlani me mravljinčijo, tudi apetita nimam nobenega. Tolažim se z mislijo, da moje telo potrebuje čas, da se sestavi nazaj. Podobno izkušnjo sem že doživela pri svojih štirih porodih. Po vsakem izmed njih sem bila sveto prepričana, da se bo moje telo v hipu, ko bo dostavilo izdelek, ki ga je z ljubeznijo devet mesecev kuhljalo v mojem trebuhu, samo od sebe vrnilo na »tovarniško« nastavitev. Pa se ni. Za vsako vrnitev v svojo primarno obliko sem potrebovala vsaj devet mesecev, če ne celo več. Devet mesecev gre trebuh ven in toliko časa tudi potrebuje, da se vrne. Zato zdaj nisem neučakana in nestrpna, zavedam se, da sem v podobni situaciji. Moje telo je bilo dve leti pod hudimi pritiski, tudi farmacevtskimi, in zdaj potrebujem vsaj dve leti, če ne več, da se ponovno sestavim ter regeneriram. Mineva eno leto od moje zadnje kemoterapije, po nekem osebnem izračunu bom torej šele drugo leto pripravljena za večje fizične izzive. Včeraj me je prijateljica odvlekla na sprehod. »Greva en krog,« je rekla, »ne predolg.« Potem sva naredili 14 kilometrov. Ona z veseljem, jaz nehote. Danes me zadnjica tako boli, da komaj sedim na njej. Še dobro, da me ni silila teči. Ker če bi bilo moje življenje odvisno od teka, bi bila najverjetneje prva oseba na svetu, ki bi dejansko umrla v kakšni grozljivki. Kategorično namreč zavračam misel, da bi morala zadnjih nekaj minut v svojem življenju preživeti v hitrem premikanju nog.
Pretekle mesece se je v mojem življenju zgodilo veliko, nekatere stvari so se odvile z nadzvočno hitrostjo in nisem si še vzela časa za podrobno analizo dogodkov. Med drugim sem zamenjala službo, za kar že sami veste, da ni preprost korak. Menjava službe je, poleg poroke in rojstva otroka, po psiholoških kriterijih eden od največjih življenskih stresov. Gre za svojevrsten kulturni šok, ko se moraš vklopiti v novo delovno sredino, ki ima neka svoja pravila, pisana in nepisana. Pred tabo so novi sodelavci, drugačen bioritem, cilji, naloge … In samo od tebe je odvisno, ali se boš sinhroniziral s tem novim delovnim okoljem ali ne. Po spletu okoliščin sem se vrnila na televizijo, na kraj zločina. Na njej sem namreč pred 30 leti svojo novinarsko kariero tudi začela, pozneje sem presedlala še na pisanje za časopise in revije. Mogoče se vam na prvi pogled zdi, da gre za en in isti poklic, a vas moram razočarati. Televizijsko in časopisno novinarstvo sta si podobna toliko kot dva tekača. Eden teče maraton in drugi šprinta na sto metov. Obema športnima disciplinama sicer rečemo tek, a vsaka izmed njiju ima svoje posebnosti, potrebe, način teka, treninga, celo obuvala so različna. Časopisno novinarstvo od mene zahteva mnogo več discipline, razmišljanja, premislekov, celo večkratno samorefleksijo, preden oddam tekst uredniku. Na televiziji pa ni, na mojo žalost, nič od tega. Tam vse poteka hitro, bliskovito, vsem se vedno mudi. V nasprotju s časopisnim novinarjem, ki pogosto dela sam, si na televiziji samo člen v verigi produkcije, snemalcev, montažerjev, maskerjev … Sam na televiziji ne moreš narediti čisto ničesar. Kar izrečeš v eter, ne moreš pozneje popravljati, zato moraš biti maksimalno osredotočen in usmerjen na tisti trenutek. Na televiziji ni pomembno samo, kaj poveš, temveč tudi, kako si videti, to pa zahteva dodaten angažma in te sili v opravljanje »ne predolgih« sprehodov. Moraš pa imeti pri poklicu televizijske novinarke in voditeljice tudi obilo sreče. Ker če ti med snemanjem oddaje sede muha na nos ali se po nesreči prevrneš s stola, se ti smeje vsa Slovenija. In tega nikoli ne pozabi. (se nadaljuje)
