Makarone zraven detergenta za pomivanje posode, recimo. Suho sadje med kavo in čaj, ampak najdeš ga tudi poleg majoneze in zobnih krtačk. Nakupovalni strategi menijo, da je mišmaš v trgovinah dobro premišljen, kupca namreč prisili, da tava med policami in išče, kar ima na seznamu, mimogrede pa opazi še veliko reči, ki so po takoooo ugodni ceni in se nenačrtovano znajdejo v vozičku. Seveda sledi vprašanje – zakaj sploh hodim tja? Ker imajo zmeraj sveže rezano cvetje, sadike za vrt in lepljivi riž za suši, ki ga ni nikjer drugje v bližini. Pa še kakšno orodje, ki ga nujno potrebujem, doma pa ugotovim, da ni priložen niti akumulator niti polnilnik. Tudi v dotični trgovini nimajo ne enega ne drugega. Ampak nekega dne bodo oboje dobili, nedvomno. Naj pridem večkrat pogledat.
Tisto soboto so bile na reklamnem plakatu obljubljene številne sadike, zato sem vzela voziček, ampak jih potem ni bilo. Oziroma so bile precej drugačne kot na sliki. Grem pogledat, ali so dobili napajalnik in akumulator, sem se tolažila, in se zaganjala od police do police, saj bi se lahko zadeva skrivala tudi med pokrovkami ali otroškimi nogavicami. Kar se zasliši neutolažljiv otroški jok, kot da se je detece poškodovalo ali morda celo izgubilo med skladovnicami plastičnih steklenic in škrnicljev z kdo ve čim. Vsi s kolikor toliko humanim čutom smo stegnili vrat, in ko to ni bilo dovolj, smo se zakadili skozi labirinte trgovskih polic, da bi videli, kakšna tragedija se je zgodila in ali lahko kako pomagamo. Izgubljenega malčka bi vsekakor varno pripeljala v naročje staršev (no, verjetno bi jih nekoliko ozmerjala) ali pa bi obvezala krvaveči prstek, ki ga je malček vtaknil kdo ve kam. A ni bilo nič dramatičnega; po trgovini se je ležerno sprehajal očka s hčerjo, ki je sodila v prvi ali drugi razred osemletke, in fantkom, ki je med jokom kričal, da hoče igračo. Lepo sem ti povedal, da lahko dobiš liziko, žvečilne gumije ali bombone, igrače pa ne, je potrpežljivo ponavljal očka. Torej naj izbere med tistim, kar ima na voljo. Eno reč, kakopak. Tuleči fantek pa se ni vdal – hoče igračo! Lička je imel zaripla in solze so tekle po bradi, krožil je okrog očeta kot muha okrog polnega krožnika, oče pa ni niti trznil. Samo ponavljal je – lizika, gumiji, bomboni, izberi. Tudi punčka ni trznila, morda je vedela, da s predstavo za javnost pri očetu nič ne dosežeš, lahko pa da na ta način ni nikoli izsiljevala, ampak na drugačnega, kaj vem. Otroci pač poskušajo, in če jim ne postaviš meje … saj veste, kako to gre.
Udeleženci v tej predstavi smo kar vsi po vrsti razumeli, za kaj gre, nikomur ni prišlo niti na misel, da bi skušal nepopustljivemu roditelju soliti pamet, da (recimo) maltretira otroka, ki bo imel nepopravljive duševne posledice. Smo se pa nekateri nasmihali. Le kdo nima podobnih scen iz lastnega družinskega življenja, morda niso bile tako solzne in glasne, bile pa so. Ko sem se postavila v vrsto pred blagajno, se je kričeči malček zapletel med moje noge, umaknila sem se in ga brez besed pobožala po laseh. Starš se je hitel opravičevati, jaz pa sem rekla, »bravo, očka, tako se vzgaja«. In si prislužila lep sobotni nasmeh.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.
