In te dni, ko ni treba več ogrevati hiše, lahko v miru in tišini sedem s kavo na balkon in opazujem zvezde, razen obcestnih svetilk ni nikjer nobene luči, ljudje spijo in sanjajo … Vem, da kdo tudi bedi in gleda v temo, ne vstane, odriva težke misli, odriva misli o tem, kako bo preživel dolg dan, ki je pred njim … Jutro si delim le z malovaško kuno, ki dirja sem in tja. Mogoče je prav ta tista, ki mi je že dvakrat načela zaščitno oblogo pod pokrovom avta, zagotovo pa je tista, ki škreblja po odtokih za meteorno vodo in skače s strehe na streho, ki so v Mali vasi stisnjene skupaj.
V takšnem jutru imam občutek, da sem blagoslovljena, da mi narava izkazuje naklonjenost s tem, da sem lahko vsaj nekaj ur sama s seboj ter s svojimi mislimi in občutki. Potem sedem za računalnik in nastaja tale tekst, s katerim vam želim izkazati čast, spoštovanje in hvaležnost, zaobjeti želim vse tisto, s čimer slovar razlaga besedo blagoslovljen. Tako milozvočna se mi je ta trenutek zaslišala ta tudi zelo posvetna beseda.
Ne vem, dragi bralci, kako je z vašo pomladansko utrujenostjo. Jaz ji pripisujem velik del mojega bedečega stanja. Brala sem, da se spomladi, posebno še v aprilu, pojavi pomanjkanje energije, ki ima čisto fiziološki vzrok. Krivi so nekateri hormoni, ki so pozimi delovali drugače, kot delujejo v času, ko je vedno daljši dan in več svetlobe, telo pa se mora še prilagoditi tej naravni spremembi. No, bi rekla, da se tudi človek zbuja iz zimskega spanja, saj je vendar (še en dokaz) del narave. Tudi presnova se pospeši in porablja več energije, pa tudi velike temperaturne razlike med nočjo in dnevom niso od muh. Ker pa jaz nisem kot drugi, hehe, se mi dogaja ravno nasprotno: imam še več energije, vprašanje pa je, ali je to tista prava ali pa tista, ki samo izčrpava.
Poleg tega, ali pa prav zaradi vsega naštetega, se spomladi tudi poruši imunski sistem. Kar pomeni, da smo dovzetnejši za različne mikroorganizme, ki povzročajo bolezni. Tukaj pa sem čisto enaka kot drugi. Če ni nič drugega, pa me začnejo boleti dlesni in zobje. Tudi letos ni nič drugače. Oprostite, malo drugače je vseeno. To, da tudi zobozdravniki lahko zdravijo (ali pa ne zdravijo) na daljavo. Pač ostalina časov odurne korone in nova pridobitev dolgotrajne stavke zdravstvenega sistema. Včasih se zazdi, da je korona komu le prinesla tudi dobrobit, ali ne?
Ampak ne bi o tako grdih rečeh niti razmišljala, ker je na svetu vendar toliko lepših, ki se jih splača premlevati! In niti najmanj si ne želim, da bi zjutraj v ogledalu zagledala na svojem obrazu črno dušo.
Potem se z Janekom odpraviva nabirat čemaž, ga pošljeva k Radmili in ona skuha čudovito zdravilno juho, ki je vedno nekaj odneseva še domov. Ampak za zobobol to ni edina rešitev. Narava ponuja tudi slano vodo za izpiranje ust, ki, iz prve roke sporočeno, precej pomaga v dveh dneh. Če je človek vztrajen in ne odneha prehitro. To pa je takrat, ko bolečina za pikico odleže. Gotovo imate tudi vi na zalogi še kakšne ideje, rastlinice in pripomočke, ki pomagajo. V tisto, kar verjamete, da pomaga. Dokler pomaga …
Ja, tudi jaz rada verjamem vsem tem priročnim rečem! Vedno obstaja zasilni izhod, ne glede na situacijo. Tudi kadar kljuva v dlesnih, še vedno vsak večer preberem Janeku njegovega, zdaj že v gene vtisnjenega Mišmaša. Sitna Jedrt ga večkrat čisto zdrami in razburi. Takrat nobeden od naju ne more zaspati. Potem se pogovarjava o že znanih rečeh. Ali takole: malo preverjam, ali vse, kar je Janek povedal čez dan, še vedno drži. Kadar Janek razmišlja, vedno položi roko na čelo in tako vem, da koplje po svojem spominu. Kadar zmanjka najinih tem, mu pravim: »Kaj ko bi zapel kakšno pesmico?« Malo zagodrnja, malo premisli in se pripravi. Pa zapoje po svoje: »Grem na zeleno trav'co, po rož'ce za mamo … žgance pa kar sama jej!«
Potem me pogleda postrani in se smeje! Jaz pa tudi! Janek neskončno potrebuje veselje in smeh, in ker je smeh pol zdravja in zbudi tiste prave hormone, sprošča telo ter odganja slabe misli … se pač smejeva. Najprej njegovemu prepevanju brez posluha, ampak z dobrim ritmom in razvlečenimi zlogi na ravno pravem mestu, potem se smejiva drug drugemu zaradi smeha!
In tako je mnogo lažje fretati skozi še eno noč. Fretati? Že nekaj časa nisem uporabila te besede in sem morala pogledati v slovar, ali jo sploh lahko napišem tukaj. Navadno jo uporabljam sama pri sebi. Slovar pa jo tudi pozna in razloži, da pomeni težko živeti in prebijati se. Prav primerna beseda za moje stanje!
In zdaj jaz držim pesti zase in tudi za vas! Da bi kakšen dan, ko se vam bo zazdelo, da je še fretati težko, minil hitro in bo ostala samo izkušnja, da zmoremo tudi to. Torej v vsakem slabem nekaj dobrega, pravi ljudska modrost.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
