Bolniško blagajno pa meritev stane precej več kot siceršnji pregled pri zdravniku. Zdravniško preračunavanje, kako se prigrebsti do več denarja, je res brezmejno. Ob tem sem se spomnila na svoje bivanje v Moskvi, kjer se mi je nekaj zataknilo z zdravjem in sem morala večkrat obiskati diplomatsko polikliniko. Razumela sem, ko so me prvič testirali za aids, ampak to so hoteli vsakič, ko sem prišla na kontrolo. So rekli, da v moje dobro, da pač ščitijo paciente. Ko sem se končno razkurila, češ a sem videti, kot da prihajam iz bordela, so odnehali. Testi so bili izjemno dragi …
Preračunavanje, kako bomo prišli z dohodki do konca meseca in kaj se bolj splača, je seveda osnovna sestavina vsakodnevnega življenja. Če smo modri, skušamo že majhne otroke pripraviti do tega, da skrbno ravnajo s svojo žepnino. Jaz sem se dokončno naučila ravnati z denarjem med študijem, ko sem bila, daleč od doma, odvisna predvsem od štipendije, tako kot večina drugih študentov. Proti koncu meseca smo si v študentskem domu solidarnostno posojali poslednje dinarje, makarone in paradižnikovo omako, da smo nekako preživeli. Smo se počutili revne? Nikakor. Saj smo delali prek študentskega servisa, a smo morali pošteno preračunati, koliko zmoremo, da ni trpel študij. Ker če smo pogrnili letnik, adijo štipendija in študentski dom.
Seveda pa obstajajo tudi preračunavanja, ki jih običajni državljani težko razumejo. Recimo evropske volitve junija – všeč nam je, da imamo skupen denar, da ni mej in carine, z veseljem sprejemamo bruseljski denar ob naravnih katastrofah in za posamične projekte, celo majhne vasi lahko kaj dobijo, ampak da je Evropa naša skupna država, tega pa še nismo vzeli. Na volitve očitno hodimo, če tisti dan nimamo kaj bolj pametnega početi, še nikoli namreč nismo dosegli niti 30-odstotne volilne udeležbe in smo kakopak med zadnjimi. Kateri del prebivalstva nikakor ne dvigne svojih zadkov, da bi se spravili do bližnje skrinjice? Starejši vsekakor, pravijo, da itak nič ne razumejo in so imeli že Beograda vrh glave, pa mladi, ker jim je vseeno, kdo od naših se bo sprehajal po Bruslju in služil velike denarje (ki jih mora precejšen del prepustiti svoji stranki). Ampak letos zna biti precej drugače, zato tolikšen vik in krik in vmešavanje ustavnega sodišča – hkrati z volitvami bodo še trije referendumi. Kar je po računih najbolj rentabilno, saj izvedba vsakršnega glasovanja veliko stane. A referendumi bi znali privabiti na volišča veliko več ljudi kot običajno. Pa pojdimo po vrsti: legalizacija konoplje za medicinske in rekreativne namene zanima marsikoga. Evtanazija – po anketah je več kot polovica prebivalstva za, pa čeprav nekateri zdravniki grozijo, da bodo v primeru uzakonitve vrnili licence (Brecelj recimo). In potem še preferenčni glas pri volitvah domačih poslancev, kar bi lahko pomenilo, da strankarski prvaki, ki jih ima ljudstvo poln kufer, sploh ne bi prišli v parlament (zdaj pridejo, ker so visoko na listi in jim pripadajo glasovi nižje uvrščenih kandidatov). Si torej predstavljate, da bodo prišli na volitve državljani, ki jih še posebej zanima kateri od referendumov, zraven pa bodo glasovali še na evropskih volitvah? Kako preračunati, koliko in katere bo spravila na volišče konoplja, evtanazija in preferenca? In kako bodo vse tri referendumske kategorije premešale karte na evropskih volitvah?
Zdi se, da bo do junija pestro. Morda bomo do takrat še kakšno rekli o tem, da je voliti pač treba, ker to mimogrede pomeni, da se pozanimamo, kakšni ljudje so na listah in kaj sploh hočemo od njih. Najlažje je reči »saj nimam koga volit«. In ostati doma. Potem pa protestirati, ker tisti, ki so jih izvolili drugi, niso vredni počenega groša. Nekateri celo predlagajo, da bi uvedli denarne kazni za volilno abstinenco. Še bolj učinkovito pa bi bilo, če bi za udeležbo na volitvah obljubili spodobne nagrade, kajne?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
