Šimen Zupančič

Lažje je, če so spremembe postopne, pri Rudiju in Meti pa so se po njeni operaciji zgodile čez noč. »Enkrat te obliva, drugič te zebe, občutek imaš, da te partner ne razume, da te nihče ne razume,« se spominja Meta. Potem pa še težave v spolnosti. Moški, ki te je še včeraj privlačil in ti razburkal domišljijo, če je samo slekel majico, ti naenkrat ne diši več. Želja po spolnosti se izgubi. Celo želja po želji, sta povedala.

A s ključi, orodji in tehnikami iz svoje dolgoletne terapevtske prakse, dolgimi iskrenimi pogovori, ljubeznijo ter močno vero sta vse to prebrodila in spet uživata na vseh področjih. Razložila sta nam, kako jima je uspelo.

Srečamo se na terasi v prijetnem zavetju njunega doma v Kranju, obdanem z zelenjem in dehtečimi cvetovi ter različnimi kotički, kjer zakonca uživata. A zadnje čase sta precej leteča, upokojena Meta in na tri četrt upokojeni Rudi z avtodomom raziskujeta svet. Ujeli smo ju na kratkem »oddihu« doma, z eno nogo že spet na poti.

Noro obdobje

Kot vsi pari imata in sta imela tudi Tavčarjeva vzpone in padce. Eno najtežjih obdobij njunega zakona je bil čas, ko je Meta tako rekoč čez noč prišla v meno. »Menopavza je naraven postopek zorenja v drugo življenjsko obdobje. Telo ima svoje zakonitosti, in ko ženska pride v obdobje mene, ki traja približno deset let, v telesu spet vse ponori, kot da si v drugi puberteti. Saj to je po eni strani žalostno, po drugi pa tudi dobro, kako smo ženske odvisne, pa tudi moški, od teh prefinjenih kemikalij, ki jih proizvaja naše telo in jim pravimo hormoni. Tudi žleze z notranjim izločanjem se starajo in začnejo delovati drugače, posebej na območju naših rodil, jajčniki počasi začnejo opuščati svojo funkcijo, ko porodijo toliko jajčec, kolikor nam jih je bilo namenjeno.

Fantastično je, da punčka že v maminem telesu nosi vsa jajčeca, ki so ji namenjena. Rodila sem štiri punčke in v svojem telesu nosila pravzaprav polovico genetskega materiala za svoje vnuke, ali ni to neverjetno!

Hormonske spremembe vplivajo na vse, na to, kako zaznavaš svet, sebe, enkrat te obliva, drugič te zebe, zdi se ti, da tvoj moški ni nikoli dovolj dober, dovolj prijazen, da te ne sliši, da te nihče ne razume … Če bi to doživljala v naravnem ritmu, bi še nekako šlo. Zaradi težav z zdravjem – imela sem veliko miomov, krvavela sem in bila slabokrvna – so mi zdravniki predlagali odstranitev maternice in jajčnikov. Pri petdesetih, ko sem bila še v rodni dobi, sem tako čez noč padla v meno. To je bilo res noro obdobje,« pripoveduje Meta, kako se je naenkrat začelo vse spreminjati.

Šimen Zupančič

»Nobenega filtra za čustveni svet nisem imela. Rudi ni mogel verjeti, kako se lahko za male stvari tako razjezim. Imela sva velik poligon za učenje, kako se prilagajati in razumeti drug drugega. En del mene je čisto prehitro umrl, v sebi sem začutila pogorišče. Ženska je tako na neki način kastrirana! Je bilo pa lepo, ker sva bila v teh odločitvah skupaj. Z Rudijem sva se veliko pogovarjala, veliko sva molila. Meni je dana milost, da življenje doživljam globoko, vse, kar je v meni, jemljem kot božji dar!«

Slovo od maternice

Od svoje maternice se je zelo težko poslovila. »To je bil prvi zemeljski dom najinih hčera.« Zaradi svojega terapevtskega znanja je vedela, da je primerno slovo pomembno za fizično in psihično rehabilitacijo ter počutje. »Eno je bil psihološki proces, ko sem se maternici zahvalila za vse, kar mi je nudila: za vsako menstruacijo, ki je čistila moje telo, za vsako spočetje, za katero vem in za katero ne vem; da je bila rodovitna, za vse užitke, ki mi jih je omogočila med spolnimi odnosi. Poslovila sem se tudi od vseh bolečin, vseh krvavitev in od vse utrujenosti. Ni bilo preprosto, veliko sem jokala in Rudi me je samo držal v naročju.«

Od svojih rodil se je poslovila tudi fizično. Začudenega zdravnika, ki česa takšnega še ni doživel, a je bil zelo razumevajoč in se je z njima veliko pogovarjal, je prosila, ali ji po posegu lahko prinesejo odstranjene organe. »Maternico in jajčnike sem pokrižala, blagoslovila, potem pa so jih lahko odnesli. Le tako sta si moja telo in duša lahko od tega popolnoma opomogla.« Še zdravnik, ki jo je operiral, je bil presenečen, kako lepo in brez brazgotin se je vse zaraslo in zacelilo.

Odnosi

Najlepše resnične ljubezenske zgodbe

Volnena kapica za nos

»Malo sem že vedel o hormonskih spremembah, ne nazadnje imava štiri odrasle hčerke. Pri nas je bilo vseskozi nekaj,« pa svoj pogled na tisti čas začne opisovati Rudi. »Pri Meti je bila po operaciji sprememba zelo hitra in zelo radikalna. Njena čustvena nihanja so bila močna in dostikrat nerazumljiva z racionalnega vidika, zato sem jih težko sprejel. Pa te fizične spremembe! Sredi zime sva spala pri odprtem oknu, da sem bil pokrit z dvema odejama, pa me je še vedno zeblo. Enkrat se je celo šalila, da mi bo spletla kapico za nos. Ja, tudi nasmejala sva se! Nekaj zim je bilo kar svežih. Tolažil sem se, da bo minilo, še vedno je, a je bil kar izziv.«

Begale so ga pa tudi spremembe v njenem poželenju. »Saj pri moškem testosteron tudi upada, vendar se to dogaja počasneje, pri Meti pa je šlo zelo hitro, ko sem bil jaz še visoko testosteronski. Ne smeš biti uporen in si reči, da mora biti vse tako, kot je bilo včasih, ker ne bo, drugače bo in tudi drugače je v redu, vendar mi je to včasih težko sprejeti. K sreči sva se veliko pogovarjala, kajti stiska je bila za oba velika. Rada se pa imava, sva se imela in sva želela ugoditi drug drugemu, si priti naproti.«

Spet ji diši

V tako težkem obdobju si zelo ranljiv. »Dokler sem bila v polni rodni dobi in moči, sva se lepo dopolnjevala in ujela v spolnosti. To naju je zbliževalo na dušni in duhovni ravni. Med nama je bila velika strast, uživala sva, nisva se odtegovala drug drugemu. Nikoli nisem hotela pustiti teh vrat zaprtih, da bi Rudi lačen hodil po svetu, takrat moški hitro zavije v kakšno trgovino. Pri svojem delu s pari sem videla, kaj se zgodi, če si partnerja odtegujeta spolnost in iskren pogovor. Drug drugega nisva pustila lačna, kar ni bilo težko, dokler sva bila podkrepljena s hormoni in kemijo.

Rudi mi je všeč že skoraj 50 let. Bil je moj prvi in edini fant, stara sem bila malo manj kot sedemnajst let, ko sem se zaljubila vanj. Bil je duhovit, postaven, dišal mi je, samo njegovo sapo sem povohala, pa sem bila že prištimana. Moj Rudi je meni tako dišal, ko je delal in bil prepoten. Ko sem ga gledala, kako obrezuje živo mejo ali ima v rokah motorko, mi je bilo vznemirjujoče. Po tej operaciji pa sem začela drugače zaznavati. Rada sem ga imela tako kot prej, ampak ni mi več dišal. To je bilo zelo hudo za oba.« Rudi se zasmeje: »Zdaj pravi, da spet dišim, ko strižem živo mejo. To je taka predigra, zato jo imamo vseskozi obstriženo, haha.« 

Po operaciji sem začela drugače zaznavati. Rudija sem imela rada tako kot prej, ampak ni mi več dišal. To je bilo zelo hudo za oba.

V naju je spet življenje

Vendar je bila do tega kar dolga pot. »Enkrat mi je neki duhovnik rekel, da je ljubezen večja od resnice. Kristus je rekel: 'Jaz sem pot, resnica ter življenje in resnica nas bo osvobodila.' Jaz pa sem bila v tako velikem precepu, kako naj Rudiju v tej neskončni ljubezni do njega rečem, da mi ne diši. Moje telo je bilo suho, mrtvo. Rudi me je vprašal: 'Žena, ali imaš vsaj željo po želji?' Pa je nisem imela, kar pa ne pomeni, da sem se mu odtegovala. Midva sva globoko verna človeka, verjamem v Boga in v to, da je Jezus vstal od mrtvih in da tekom življenja še zdaj obuja mrtve. In potem sva začela moliti. Molila sva, naj Bog obudi moje mrtvo telo.

In se je začelo dogajati. Spet sva živa in se predajava drug drugemu. Spet je življenje prišlo med naju! Ampak tisto je bilo res težko obdobje, hčerke so se poročale, skrbela sva za svoji mami, vnuke, delala sva, vmes sva imela še dve težki izkušnji – Rudiju so trikrat popravili srce, jaz sem pred šestimi leti imela adrenalno krizo in izgorelost, ampak sva preživela in v naju se je spet vrnilo življenje!«

Veliko sta se pogovarjala, bolelo je. »Ali sem sprejeta, ali sem privlačen, ali me še zaznavaš kot moškega, sem invalid … Ko obiščemo svet bolečine, ta ne potrebuje drugega kot obisk, in če so to oči ljubljenega človeka, se ta bolečina umiri, rane se začnejo celiti. Niso bili lahki pogovori, kako oživiti najino spolnost. Včasih sva se umaknila drug od drugega. Sva se pa zavedala najine povezanosti in moči. Če prvič ne uspe, poskusiš večkrat,« zaupa Rudi.

Za ljubljenega človeka moraš tudi iz cone udobja. »Za Rudijev rojstni dan sem se šla skrivaj učit trebušnega plesa. In potem sem ga presenetila. Bilo mi je težko, ampak sem zaplesala, ker sem vedela, koliko mu to pomeni, šla sem v njegov svet, in to je odprlo tudi en del v mojem svetu. Nisem vedela, da znam biti tako živa! Ko te zakonec nekaj prosi in imaš občutek, da to nisi ti, da se v tem ne čutiš spontano, pa greš vseeno čez te občutke, odkriješ nove plasti sebe. Če se držiš samo tega, kar ti je udobno in domače, se sploh ne razviješ in spoznaš,« igrivo razloži Meta.   

Šimen Zupančič

Vse se zgodi z namenom

»Lahko je biti v življenju hvaležen za lepe in dobre stvari, težko pa za težje. Videl sem, kako so nama te težje stvari pomagale, da sva odrasla kot človeka in kot par. Veliko bolj sva utrdila svojo zvezo in vero. Brez vere v Boga bi težko prebrodila težke preizkušnje ter osmislila telesne in duševne bolečine. Še pred dvajsetimi leti si ne bi nikoli mislil, da bom vsak dan zmolil rožni venec. Ampak vidim, kako naju to vse poveže med sabo, z Bogom in smislom življenja. Ko jih imaš štirideset, misliš, da si prijel Boga za brado, obvladaš službo, družbo, v medijih si, finančno samostojen, kontroliraš in obvladaš stvari, ampak z vsemi težavami, ki pridejo, vidiš, da zelo malo obvladaš. Skozi vsa ta obdobja mene, staranja dejansko vidiš, da se boš na neki točki moral posloviti od vsega – zdravja, moči, socialnega vpliva, fizične sposobnosti, ljudi, ki jih imaš rad. Soočiti se moraš s tem, da se boš poslovil od vsega, še od samega sebe. Vse to je lažje, če veš, da na koncu nisi ti, ampak Bog, ki bo poskrbel zate,« razmišlja Rudi.

»Jaz temu rečem, ko bomo odprli sveta vrata smrti, bomo prišli v novo življenje. Lansko leto sta nama umrli obe mami. Bila sem ob svoji, ko je umirala, in to je bilo zelo lepo. Imela je tako lep, nasmejan, spokojen in žareč obraz, česa takega še nisem videla, zato to ni nič hudega. Če se oklepamo podob in spominov iz časa, ki je minil, se spravljamo samo v stisko. Potem ne moreš sprejeti tistega, kar ti je ponujeno zdaj. Če gledam svoje fotografije za nazaj in glede na mojo težko otroško zgodbo, si dolgo nisem bila všeč …«

Rudi takoj vskoči, da je njemu bila vseskozi všeč. »Jaz pa takrat sploh nisem mogla verjeti, da sem mu všeč. Toda ko se sprejmeš, se nehaš primerjati. Rečem si, da me nič ne boli, ampak ne zanemarjam svojega telesa. Svoje telo častim, da bom v njem še nekaj časa živela, uživala in naredila kaj dobrega še za koga drugega!«

Svoje telo častim, da bom v njem še nekaj časa živela, uživala in naredila kaj dobrega še za koga drugega!

Uživata! 

Odkar sta svobodnejša, z avtodomom raziskujeta svet in uživata v družbi drug drugega. Pravita, da se nikoli ne naveličata in da sta ukoreninjena drug v drugega. »Zelo sva vesela, kadar naju obiščejo otroci in vnuki, ampak vesela pa sva tudi, ko spet ostaneva sama,« sta iskrena. Uživata v starosti in ljubita življenje. »Edina naša naloga tukaj je, da se naučimo ljubiti,« je prepričana Meta. 

Nič ni samoumevno

Zavedati se moramo, pravita, da ni nič samoumevno, zato zavestno gojita in molita za hvaležnost ter zadovoljstvo. »Na lepem območju živimo, ni se nam treba bati, da bodo moški vpoklicani in ali nam bodo hiše ostale cele, pa stokamo za prestiž. V politiko se ne vtikam, jo pa spremljam, ampak zame so pomembne male stvari. Recimo jutra, kot je bilo današnje. Rada vstanem pred Rudijem, si pripravim zajtrk in kavo in grem ven v enega svojih najljubših kotičkov. Potem pa sem zaslišala Rudija, kako je vstal, prišel po stopnicah navzdol, vedela sem, da bo pogledal izza vogala, kje sem, in me prišel poljubit. Kar srce mi je poskočilo. Nikoli se ga ne naveličam. Toliko skupnih stvari imava, ki jih rada počneva, prepričanj, aktivnosti, hkrati pa si pustiva dihati – tega sva se morala pa naučiti!«  

Odnosi

Prostovoljno pred poroto: Ko te krajani obsojajo zaradi moža