Pexels

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Rekli so, da je 9. c eden izmed najglasnejših razredov na šoli. Ampak mi temu rečemo dober sluh. In močno mnenje. In dejstvo, da nihče ni mogel zaspati v učilnici, kadar smo bili v bližini. Res je, nismo bili najlažji zalogaj. Včasih smo si dali duška — pa ne ravno z učenjem. Ampak vsak učitelj, ki si je vzel čas, da nas je spoznal, je ugotovil nekaj: da se za vso to glasnostjo, upiranjem, neoddanimi domačimi nalogami skrivajo otroci z ogromnimi srci. Poseben razred. S samosvojim kaosom. Ampak — čisto našim.

In potem je prišla Bosna. En teden pred valeto – idealen čas, da se človek prvič v življenju res zave, koga bo pogrešal. Bila je šola v naravi. Ampak bolj kot šola je bila to – terapija. Smeh ob enih ponoči. Pesmi na avtobusu. Dolgi večerni pogovori, ki se jih bomo spominjali še leta. V Bosni se nismo le učili o svetu. Tam smo se naučili nekaj o nas samih. Povezali smo se. Malo smo se izgubili in se hkrati našli.

In medtem ko smo noreli po hodnikih, smo postali glavna tema v zbornici. Kdo drug kot – mi. Ampak hej, vsaj nismo bili dolgočasni.

Imeli pa smo dve osebi, ki sta to razredno vojno zdržali do konca. Na eni strani je bil Tomaž Pajnič, naš razrednik. Pošteno povedano, pogosto smo mu šli zelo na živce. In on nam. Ampak zdaj, ko gremo, bi tiho priznali nekaj, česar mu med letom nismo povedali: Imeli smo vas radi. Ker niste odnehali. Ker ste verjeli, tudi kadar mi nismo.

In potem je tu še Ema Barbič. Naš tihi varni pristan. Ko se je zdelo, da je svet preglasen, si šel k Emi. Ni ji bilo treba veliko reči. Samo bila je tam za nas. In to je bilo dovolj.

Čeprav bi lahko govorila še o mnogih – socialnih delavkah, ravnateljici, tehničnem osebju – bi vam danes rada rekla samo: Hvala. Za potrpežljivost. Za to, da ste verjeli v nas, ko smo bili naporni.

Zdaj zapuščamo ta prostor, ki nas je devet let oblikoval. Ne zapuščamo le sten in klopi, zapuščamo spomine, ki jih ni mogoče spakirati v šolsko torbo. A odhajamo z dušo, polno stvari, ki se jih ni mogoče naučiti iz učbenika: prijateljstvo, zvestoba, odpuščanje in to, kako dobro je biti slišan.

Čas je za nov začetek. Za nove zgodbe. Nove napake. Nove zmage. Ampak en delček nas bo vedno ostal tu. Na tej šoli, v 9. c. V tej zgodbi, ki se zdaj zaključuje. Čeprav je ta konec nekoliko grenak, je dokaz, da je bilo nekaj resnično. In lepo.

Rudy Mervar Božič, OŠ Preserje pri Radomljah

revija Jana