Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Ikona zaklenjenega članka
Čas branja 3 min.

Sanja Lončar: Kavelj 22


Sanja Lončar
24. 10. 2026, 05.30
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Dolgo je trajalo igranje mačke in miši s slovensko zakonodajo, ki je bila zastavljena tako: če nimaš delovnega vizuma, ne moreš dobiti bivalnega. Če nimaš bivalnega, pa ne moreš dobiti delovnega. Američani temu rečejo »kavelj 22« , ko se znajdeš v začaranem krogu kontradiktornih pogojev, brez izhoda.

1001 nasvet sanja loncar MJP.jpg
revija Jana
Sanja Lončar

Objavljamo odlomke iz avtobiografije Sanje Lončar Do zadnjega diha (Založba Chiara, 2025, trda vezava, 29 €). Naročite jo na spletu www.zalozba-chiara.si ali kupite v bolje založenih knjigarnah po Sloveniji.

Lahko pa si v procesu; in dokler čakaš, te nekako tolerirajo. Potem ti prošnjo zavrnejo, ti pa vložiš novo.

In v takem procesu sem bila tri leta.

Ob treh zjutraj se postaviš v vrsto pred Mačkovo, da od vladarja sveta – to je bil varnostnik – milostno dobiš številko, ki ti omogoča, da ob 8. uri, ko se vrata odprejo, vstopiš. Takrat številka ni pomenila, kateri si na vrsti, dala nam je le pravico, da vstopimo in se potem prerivamo naprej, v upanju, da bomo prišli na vrsto in da se nas bo uradnik usmilil in potrdil, da smo oddali prošnjo. Potem se je ta zgodba ponovila še nekajkrat, ko je bilo treba dodatno prinašati različne dokumente. Na koncu pa vedno enak odgovor – prošnja za začasno bivanje je zavrnjena, ker nimate delovnega dovoljenja. In obratno.

V zadnjih dneh Beograda sem se doživljala kot neomajno, uspešno in svetovljansko ... A vrsta pred Mačkovo me je vedno spomnila, da smo pred močjo birokracije vsi enaki. Nikogar ni zanimalo, kaj počnem in kdo sem. Nikogar ni zanimalo, da moram biti opoldne na sestanku, na katerem se bodo podpisovale milijonske pogodbe. Pismeni in nepismeni, Bosanci, Srbi, Albanci (takrat še ni bilo pribežnikov) smo si delili enako usodo.

Preberite še

Procesiranje je bilo odvisno le od barv naših potnih listov, rdeči pa je čez noč postal zelo nezaželen.

*

Skoraj tri leta sem v Sloveniji bivala le s turističnimi vizumi. Prijatelji so potni list nosili v Beograd, da so mi tam izdali nov vizum, ki so mi ga potem po šoferju avtobusa pošiljali nazaj ... Da sem lahko sploh vozila avto, smo morali urediti »stalno bivališče« v Sofiji in avto sem imela z bolgarskimi tablicami.

Z rdečim potnim listom se skozi Hrvaško ni smelo, zato je pot do Beograda trajala 14 ur, preko Madžarske. Lahko pa še kakšnih 10 ur več, odvisno od tega, kakšna je bila gneča na meji med Madžarsko in Srbijo, preko katere je v času pomanjkanj potekal ves švercerski turizem.

Da bi kje vmes prespala, ni bilo varno, ker so takrat avte (posebej golfe) na veliko kradli. Spomnim se, da sem na Madžarskem večkrat iskala kakšen gozdiček ali kakšno drugo stranpot, da vsaj malo odspim, ker bi sicer od utrujenosti zletela s ceste.

Vsak odhod iz države je zahteval nova garantna pisma, s katerimi sem lahko dobila vizo na meji ... Razen če so pravila spremenili čez noč, pa so me o tem obvestili šele, ko sem že prišla do tja. Tako me je enkrat na letališču policist dočakal z besedami:

»Veste, včeraj so sprejeli nove sankcije proti Miloševiću in zato ne morete več dobiti vizuma na meji.«

V sebi sem si mislila – zato ker ste sprejeli sankcije proti Miloševiću, zdaj kaznujete mene, ki sem proti njemu neštetokrat demonstrirala in celo zapustila državo!

»Z naslednjim letom vas bomo deportirali v Makedonijo, da si tam uredite vizum. Seveda na vaše stroške.«

Takrat ni bilo mobilnih telefonov. Tudi v tranzitni coni ni bilo nobenega javnega telefona. Usmilil se me je fant na oddelku za izgubljeno prtljago, ki sem mu naskrivaj dala telefonsko številko svojega fanta in ga prosila, naj ga pokliče in mu razloži, kaj se dogaja.

Potem pa so zvonili telefoni, znotraj mreže prijateljev novinarjev so se zmenili, da bodo pritisnili celo na našega zunanjega ministra, da jim razloži, kako je sploh možno izstopiti iz začaranega kroga večnih prosilcev za vizo.

Po eni uri čakanja na povsem praznem terminalu je prišel k meni ta isti policist in mi povedal:

»No, ne bi bilo treba zbujati ministra!« Potrdil mi je vizo in me spustil naprej.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium
Jana

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium

© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.