Shutterstock

Permisivna vzgoja temelji na visoki meri topline in svobode, a manj zahtevah. Ogromno raziskav medtem potrjuje, da vzgoja vpliva na psihološki razvoj, socialne veščine, pa tudi na to, kakšni ljudje bodo vodili našo državo, podjetja, šole in vrtce ter posredno krojili usodo vseh nas. »Ne morete si misliti, kaj poslušamo v praksi. Starši se bojijo svojih otrok! Pri treh letih, ko pridejo v vrtec, nekateri pa celo šele pri 12 letih v šoli, prvič slišijo besedico ne,« je bilo slišati med strokovnjaki na okrogli mizi.

Jana

Ujetniki lastnih impulzov. Dr. Leonida Zalokar, direktorica Strokovnega centra Planina: »Permisivna vzgoja ni zgolj benigni eksperiment, temveč sistemska past. Otrok, ki odrašča brez jasnih meja in struktur, ne razvije notranje samodiscipline, temveč postane ujetnik lastnih impulzov. Družba, v kateri prevladuje permisija, ne proizvaja svobodnih ljudi, temveč atomizirano množico posameznikov, nesposobnih sodelovanja in skupne vizije.«

Ste že kdaj doživeli, da se je kdo postavil pred vas z rokami v bokih in vam zabrusil: »Ali vi sploh veste, kdo sem jaz?! A ti veš, kdo je moja mama?! A ti veš, kdo je moj foter?!« Predavalnica, ki so jo zapolnjevali predvsem učitelji, je začela prikimavati. »Tu smo,« je pristavila Zalokar, ki nam toplo priporoča knjigo Sploh veste, kdo sem jaz (kako ostati priseben v dobi narcizma, upravičenosti in brezobzirnosti), avtorice dr. Ramani Durvasula.

Jana

Bodoči voditelji so že tukaj. »Zdi se, da riba začne smrdeti od glave navzdol. Razmah človeške toksičnosti in narcizma med političnimi in korporativnimi voditelji, slavnimi osebnostmi in drugimi vplivnimi posamezniki je dober pokazatelj, kaj se dogaja z družbo. Danes lahko grdo vedenje opazimo že povsod, v hotelih, restavracijah in lokalih s hitro prehrano, na avtocestah, kolesarskih stezah, nogometni tekmi vašega otroka. Priča ste mu vi, vaši otroci in vsi drugi v vaši bližini. Narcizem, brezobzirnost in toksično vedenje ter odnosi postajajo nova normalnost. Prijaznost izgublja vrednost, še zlasti pri moških, empatijo in ranljivost pa označujemo za šibki. Biti empatičen v tej dobi pomeni, da si dober kandidat za manipuliranje in izkoriščanje. Občudujemo 'močne' ljudi, toda ti čedalje pogosteje predstavljajo bahave, kontroverzne, brez obžalovanja in vse kaj drugega kot pa prijazne in spoštljive. To okroglo mizo imamo, pa oprostite, saj niste vi krivi, 20 let prepozno. Živimo že tretjo generacijo permisivne vzgoje. Njena glavna pomanjkljivost je, da otroci ne razvijejo dovolj izvršilnih funkcij. Ne obvladujejo se, so center sveta, njim vse pripada. Prva generacija je bila permisivno vzgojena, druga je že bila narcistična, tretja pa gre v psihopatijo. Ne smemo sprejeti te nove normalnosti,« je opozorila dr. Leonida Zalokar. »Potrebujemo redefinicijo vzgoje. Združiti moramo avtoriteto s čustveno toplino. Samo skupaj ju je treba dati. Ne pa stremeti samo k enemu ali drugemu.«

andraz purg

Z jasno vizijo zmanjšamo polje sprenevedanja. Mag. Marijana Kolenko, ravnateljica OŠ Lava: »Permisivna vzgoja brez meja, brez moralnega kompasa in spoštovanja avtoritet je trajno zaznamovala in poškodovala mnogo otrok več generacij. Danes z neprilagojenim obnašanjem, nespoštovanjem in pomanjkljivimi vrednotami družbi izstavljajo visok račun! Šola je pri tem amortizer, če lahko tako rečem, med domačim okoljem, kjer so prisotni permisivna vzgoja, družbena omrežja in drugo, ter odgovornostjo. Kaj pa lahko šola naredi? Polje sprenevedanja, kjer nastaja največ težav, zmanjšamo tako, da v šoli že takoj na začetku novega šolskega leta jasno opredelimo svojo vizijo, vrednote in cilj, ki ga želimo doseči do konca šolskega leta. Treba je povedati, kaj želimo doseči pri učenju in kaj na vzgojnem področju. To, da se v zadnjih letih sprašujemo, kdo vzgaja otroke, starši ali šola, je velika neumnost. Ko sem začela poučevati, mi nikoli ni prišlo na misel, da bi postavila ločnico, kdo bo vzgajal. Absolutno sem vzgajala jaz s svojim zgledom in znanjem, da so otroci vedeli, kaj je prav in kaj ni. Šola ima danes mnogo pomembnejšo vlogo pri tem, da postavi pravila obnašanja. Sama vse to staršem sporočim osebno, da vedo, da gre za resno stvar, želim tudi, da učitelji vedo, da stojim za njimi, ko bodo zahtevali odgovorno delo za šolo. Tam tudi jasno povemo, kdo naredi kaj. Vi doma tole, učiteljice v šoli to, mi, izvršitelji programa, pa to. Pomeni, da ima vsak svoj del odgovornosti. Seveda vidim, koliko jih med tem sestankom zavija z očmi. Odgovornost je danes v šolskem prostoru zelo velika in od nje ne bi smeli odstopati, saj si želimo, da bodo otroci postali samostojni, opolnomočeni ter bodo stali na lastnih nogah in mislili z lastno glavo. Ker je to edino, kar nas lahko kot družbo in skupnost rešuje. Če otrok ne pripeljemo do tega, bomo imeli vsi težave. Mi v šoli bomo poskrbeli za svoj del, starši doma pa morajo opraviti tisti drugi del, in ta nam sedaj zelo manjka, saj izostaja tudi v smislu učenja, utrjevanja ter poglabljanja znanja. Zdaj so otroci preobloženi z milijon dejavnostmi in nimajo več časa. Saj poznate tisto mantro, kajne, da naj šola pripravi in naredi vse, da imamo mi popoldne potem mir. Jaz pa pravim: kdo je kdaj postal pameten, če ni nič delal?«

Jana

Otroci potrebujejo izzive! Kako se permisivna vzgoja odraža v odrasli dobi in pri vodenju, je pojasnil dr. Marko Divjak, visokošolski učitelj na fakulteti DOBA ter doktor psihologije. »Zagotovo med dobrodošle značilnosti vodij uvrščamo intelektualne sposobnosti in čustveno inteligenco. V raziskavi, ki smo jo letos izvedli na fakulteti, smo prišli do spoznanja, da višjo uspešnost v organizacijah in podjetjih dosegajo vodje, ki so bolj čustveno stabilni in manj nagnjeni k nihanju razpoloženja, tisti, ki bolj zaupajo vase ter v svoje sposobnosti in kompetence – torej so prepričani, da imajo vse, kar je potrebno, da so lahko pri vodenju uspešni – ter tisti, ki imajo zelo jasno vizijo in ciljno naravnanost. Presenetljivo se v naši raziskavi empatija vodje in odprtost za novosti in nove ideje nista pokazali za pomemben dejavnik uspešnosti. A to pripisujemo bolj določenim omejitvam, ki jih je raziskava imela. Permisivna vzgoja ima na razvoj vseh omenjenih lastnosti zagotovo pomemben vpliv. Primer: posameznik, ki prihaja iz permisivnega okolja in ni imel dovolj strukture v času odraščanja, torej jasnih pravil in meja, bo manj verjetno razvil ustrezne mehanizme samokontrole, težje se bo spoprijemal z neprijetnimi situacijami in težje premagoval frustracije. V odraslosti in na vodilnih položajih bo zato verjetno izpostavljen višjim stopnjam nevroticizma oziroma bo manj čustveno stabilen. Pomembno je, da so otroci izpostavljeni določenim izzivom, ki so primerni njihovi starosti, saj se skozi to učijo vztrajnosti, pridobivajo izkušnje in gradijo občutek samoučinkovitosti. To so vse kompetence, ki so zelo dobrodošle, sploh za voditelje. Nekdo, ki kot odrasel ne bo imel dovolj izkušenj s premagovanjem izzivov, bo imel težave z realno samozavestjo, ki pa bo lahko po drugi strani pretirana, zaradi pretirane hvale in premalo kritike na realni osnovi. Takšni otroci se ne bodo naučili vztrajnosti in premagovanja frustracij. Ne bodo se znali spopadati s težkimi situacijami in ne bodo vedeli, kako ravnati v primeru neuspeha.« Ste prepričani, da je to popotnica, ki jo želite podariti svojim otrokom v svet odraslosti? 

Šimen Zupančič

»Da ne bo pomote: nič ni narobe s sočutjem,« je poudarila dr. Leonida Zalokar. »Manjka nam samo še tisti avtoritativen del.« Če bomo znali to dvoje združiti, nas čaka svetlejša prihodnost. Ki se lahko začne že danes – pri vas doma.