janja urbancic

»Že vse življenje se borim z odvečnimi kilogrami in odvisnostjo od hrane. Kot najstnica sem imela bulimijo, nato sem zapadla v ortoreksijo, pa preizkusila 101 dieto. In seveda nič ni pomagalo,« začne pripoved Janja.

Vse se je začelo s prenajedanjem v najstniških letih, ki se je pojavilo kmalu po spolni zlorabi. »Hrana mi je služila kot orodje za pomirjanje notranje napetosti. Ko sem se preveč zredila, pa sem našla način, kako obdržati telesno težo in vseeno nadaljevati s prenajedanjem. Začela sem bruhati, čedalje pogosteje, in sčasoma le dojela, da to ni prav zdravo. Takrat sem poklicala na SOS telefon. Tam so mi povedali, da niso usposobljeni za takšne stiske, in mi dali številko nekoga drugega, a ga nisem nikoli poklicala. Odločila sem se, da bom z bruhanjem prenehala sama. Res mi je skoraj uspelo, razen v stresnih obdobjih, a težave s hrano so ostajale,« se spominja.

Bulimijo je zamenjala ortoreksija. »Nekako sem morala nadzorovati svoje notranje počutje. Prej z bruhanjem, nato sem se cele dneve ukvarjala s tem, kaj jem. Najprej sem šla na 21-dnevni post, potem sem bila eno leto presnojedka, zatem nekaj časa veganka in še pozneje vegetarijanka. Ogromno časa sem posvečala temu, da sem jedla bio, zdravo ... vse z namenom počutiti se 'čisto' in imeti kontrolo nad hrano, kontrolo nad svojimi čustvi. Nehala sem, ker preprosto nisem več zmogla tempa. Dolgoročno se je težko ves čas upirati hlepenju po hrani, ki diši. In tako sem počasi prešla nazaj na prenajedanje.«

Pogosto je poskušala obvladati težo z dietami, a pri njih nikoli ni vztrajala prav dolgo.

Jaka Koren

Pa saj to je značilno za odvisnike! Občasno se je lotila tudi preveč telovadbe (hoje v hrib, teka), da bi še s tem nadzorovala težo. »A tako kot z vsako stvarjo, ki jo ljudje počnemo na silo, v prevelikih količinah in iz napačnih razlogov, sem tudi s športom kmalu odnehala. Za odvisnike je značilno, da prehajamo iz ene skrajnosti v drugo. Prenajedanje – stradanje. Nezdrava hrana – orto zdrava hrana. Poležavanje – ekscesno športanje. Nobena od teh skrajnosti ni zdrava. Odvisniki se moramo naučiti, kje je srednja pot. Ta pa se začne v tem, kako sprejemamo svoja čustva, svoj notranji svet. Ko zmoremo to, se tudi skrajnosti umirijo,« je spoznala zdaj, ko je končno odkrila svoj recept.

Potem ko je dietam pomahala v slovo in se zredila za 30 kilogramov, kar se je začenjalo poznati tudi na njenem zdravju, je storila edino, kar ji je še preostalo: začela je urejati svoj odnos do hrane in same sebe. In v enem letu shujšala za 13 kilogramov.

To ni šprint, ampak maraton. »Nisem na nobeni dieti, ne telovadim kot nora, ampak spoznavam, zakaj jem tudi takrat, ko sploh nisem lačna. Zakaj jem tudi še, ko sem že zdavnaj sita in celo preveč sita. Učim se obvladovati svoje hlepenje in se vzdržati ter reči ne hrani tudi takrat, ko celo moje telo kriči po njej. Učim se prepoznavati glas manipulatorja v meni, ki mi govori: 'Samo še tokrat. Jutri začnem. Ah, saj tale košček torte ni pomemben.«

Prvič v življenju sta zame pomembna dobro počutje ter zdravje in šele nato videz. In prvič v življenju nisem vzhičena, kadar kdo opazi, da sem shujšala. Globoko v sebi vem, da četudi imam še kar nekaj poti pred sabo – od moje zdrave teže me loči vsaj še 15 kilogramov –, to ni šprint, temveč maraton. To je daleč od tistega hujšanja, kot sem ga poznala vse življenje. Daleč od stradanja, daleč od diet jojo, daleč od telovadbe, s katero samo izčrpavam svoje telo.«

Osebni arhiv

Sočutno prehranjevanje. Že leta se ukvarja s tem, kako zaceliti svoje rane iz otroštva, kako se spoprijeti z bolečino, kako iz telesa spustiti boleča čustva. »Vso svojo poslovno pot sem posvetila temu, saj pomagam ljudem. In šlo mi je kar dobro, svoje življenje sem uredila na mnogih področjih, kot sta starševstvo in partnerstvo. Nisem pa se ukvarjala s tem, kako čustva sploh nastanejo. Zakaj se mi vedno znova pojavljajo strah, žalost, sram? Kje se to začne? Ko sem začela raziskovati, zakaj čustva sploh nastanejo, sem dojela, da so ključni naše misli in prepričanja. In sem, namesto da se ves čas ukvarjam samo s tem, kako iz telesa spustiti boleča čustva, pozornost začela usmerjati na to, kakšne misli mislim in kakšna prepričanja živim, in si s tem ustvarjam svoja čustva. Dojela sem, da ta ne nastanejo kar tako iz nič, ampak si jih ustvarim popolnoma sama. To je bil zame prelomni trenutek. Spoznanje, da se trpljenje vedno znova začne v meni. Začela sem redno meditirati in opazovati svoje misli ter kako vplivajo na moja čustva in počutje. Ko sem tako, ne samo med meditacijo, ampak tudi drugače, začela opazovati svoje vzgibe za prenajedanje, sem ugotovila, da jem zato, ker mi je dolgčas. Jem iz navade. Po obroku jem zato, ker ne uživam dovolj v hranjenju, ampak hitim in sem z mislimi popolnoma drugje. In ko končam s hranjenjem, ugotovim, da me hrana ni zadovoljila. Odkar jem počasneje in v hrani res skušam uživati, mi to daje notranje zadovoljstvo in imam manjšo potrebo po tem, da pojem kaj dodatnega, da zadovoljim to potrebo po užitku.«

Razširila sem svoj repertoar užitkov. Nekje na tej poti je ugotovila, da je hrana njeno skoraj edino sredstvo za užitek in da mora razširiti repertoar stvari, v katerih zares uživa: »Z opazovanjem sem dojela, da jem, kadar čutim, da nisem dovolj dobra, in mi je težko zdržati s tem sramom. To spoznanje je ključno. Zdaj, ko vem, kaj počnem in čemu se v resnici izogibam, se zmorem večkrat ustaviti in samo sedeti s tem sramom. Potreba po hrani je v bistvu samo pokrovka za sram. Kadar jem, sramu ne čutim oziroma ga s tem toliko potlačim, da je vzdržno. Zato se sedaj učim ne popustiti svojemu hlepenju, ampak zdržati z njim. Hlepenje namreč vznikne, narašča, ima svoj vrh, in če mu ne popustimo, mine samo od sebe. Vsakič, ko mu ne popustimo in zdržimo z neprijetnimi čustvi, reprogramiramo svoj živčni sistem in hlepenje je blažje.«

S pomočjo meditacije so njene misli čedalje jasnejše in jih lažje sliši. »Čedalje lažje opazim, katere misli se mi pojavljajo. Lažje jim ne verjamem več in jih ustavim, še preden se iz njih razvijejo močna čustva, zaradi katerih je potem moje življenje kaotično. Posledično hitreje opazim, katera hrana mi škoduje, se tega zavem in je ne pojem.«

Jaka Koren

Veliko samoizpraševanja. Preden da hrano v usta, se zdaj vpraša, ali je sploh zares lačna, ali je to samo čustvena lakota: »Moj odnos do hrane postaja čedalje bolj sproščen. Čedalje manj imam občutek, da hrana kontrolira mene, in čedalje bolj čutim, da jaz odločam o tem, kaj in koliko bom pojedla. In to ne s silo, s kontrolo, ampak z zavedanjem ter ljubeznijo do sebe. Ljubezen do sebe in potrpežljivost sta tudi eno glavnih učenj v vsem tem času. Ter predanost cilju. Postajam gospodarica svojih misli in ne obratno. Nič več ni stradanja in ekscesne telovadbe, prav tako pa tudi ni več obsojanja, kadar se vseeno še preveč najem ali jem, kadar nisem lačna. Sprejemam kratkoročne težke odločitve, ki me dolgoročno vodijo iz trpljenja, namesto da mi ga poglabljajo in podaljšujejo.«

Očitno zadeva deluje. Janja pa me na koncu še popravi: »Nisem izgubila 13 kilogramov. Odšli so, ker so začutili, da ni več potrebe, da bi me ščitili, saj se v svoji koži počutim dovolj varno.«