Nevrotična gospodinja: Večerja za snobe
Res ne vem, zakaj poslovni partnerji tako radi vabijo na večerje tudi intimne partnerje svojih strank, ki potem ves čas zehajo in gledajo na uro. Čeprav se družba zaklinja, da ne bo razpravljala o poslih, počne prav to. Bljak.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prejšnji teden mi je cenjeni soprog znova sporočil, da greva na obisk k strašno finim ljudem, po kislem izrazu na njegovem obrazu sem sklepala, da se je nesmiselno upirati. Ker sicer ne bo šel z menoj na dobrodelno prireditev, kjer bom častna gostja. Kjer moram imeti ob sebi moža, sicer bodo šušljali, da se takšni, ki jim ni treba za nikogar skrbeti, lahko gredo dobrodelnost. A res moram iti, sem zastokala. Posel je pač posel, je vzdihnil. »Pa glej, da ne boš preveč duhovičila, ker sta grozno fina, zabita pa kot noč!« Le kako si lahko zabiti ljudje nagrabijo toliko denarja, me je zanimalo. Ker razumejo, kaj si drugi zabiteži želijo, je pojasnil.
In res so bili zelo fini. Preproge, lestenci, velikanska miza z izbranim porcelanom, le juho so prinesli v zelo nenavadni porcelanasti posodi z enim precej velikim ročajem. »Jušnik od servisa se je razbil,« je pojasnjevala gostiteljica, rdeča od zadrege. »V teh naših klošarskih trgovinah nimajo nič primernega, kar bi sodilo zraven, naročiti smo ga morali iz Amerike. Žal še ni prispel.«
Cenjeni soprog si je nekoliko začudeno ogledoval nenavadni jušnik in se pomenljivo posmehnil. Koliko let je že od takrat? Vsekakor smo gradili hišo in denarja je primanjkovalo na vseh koncih in krajih. Potem se je nekega dne napovedal zelo pomemben obisk, sorodniki iz daljnih krajev. »Glej, da ne boš dajala juhe na mizo v tistem obtolčenem emajliranem piskru,« mi je zagrozila mama. Tavala sem od trgovine do trgovine, kjer so prodajali posodo, vendar nikjer niso imeli samo jušnika, ampak cele servise. Na koncu sem le staknila nekakšno skledo, ki bi lahko bila tudi jušnik, in veselo, mahajoč z dragocenim ulovom, odskakljala po stopnicah. In treščila z vrečko v ograjo. Skleda se je seveda sesula. In imeli so samo eno, zadnjo. V mislih sem seštevala, koliko opeke bi lahko kupili za denar, ki sem ga potratila za razbito skledo, in na jok mi je šlo. Bodo pač jedli iz obtolčenega piskra in konec!
Pa ni bilo treba. V resnici sem imela keramični jušnik, kupila sem ga nekoč davno na neki razprodaji in vanj posadila rožo, saj se mi ni niti sanjalo, čemu je namenjena nenavadna posoda s pokrovom. Izpulila sem rožo in jo dala v vedro ter pomila posodo – zares je bila dobro narejena, saj ji voda in zemlja nista prišli do živega. Za povrh se je barva ujemala z barvo vzorca na robu krožnikov. Skratka, mama je bila ponosna name. Si opazila, kako je juha iz lepe posode veliko okusnejša kot iz grde, mi je šepnila. Pravzaprav nisem.
Ko so gostje odšli, sem jušnik pomila in vanj spet posadila rožo. Še zmeraj je tam. Jušnik in pripadajoče krožnike pa sem potem dobila za neki praznik od mame, vse skupaj je bilo aranžirano s pridigo, da me ni posebno dobro vzgojila. Pa tako se je trudila, da bi iz mene naredila damo!
»Ti, a te tale jušnik na kaj spominja,« me je dregnil cenjeni soprog. »Na nočno posodo«, sem ustrelila kot iz topa in pri priči mi je postalo žal, saj mu je požirek vina stekel po napačni stezi in sem ga le s silnim razbijanjem po hrbtu spet spravila k sebi. Najbrž ima covid, sem ga opravičila pred drugimi gosti, ki so si takoj z robčki prekrili usta in nos. In nihče ni protestiral, ko sva se na hitro poslovila.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.