BOFF

V Zgornjem Posočju se med travniki razprostira slikovita gorska vasica Drežnica, nad katero se proti pobočjem Krna vzpenjajo planine, kjer že stoletja odmeva zvončkljanje drežniških koz. Prav tam času kljubuje zgodba o ljudeh, ki vztrajajo z nedobičkonosno rejo kritično ogrožene in edine avtohtone pasme koz v Sloveniji. Njihov odmaknjeni svet je nedavno zaživel tudi na velikem platnu – filmska pripoved, ki so jo na pobudo etnologa Simona Horvata ustvarjali sedem let, je namreč prejela nagrado občinstva za najboljši slovenski dokumentarni film.

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Varuhi dediščine in rogata kraljica planin

»Pa kaj vam je tega treba?« bi nemara zamahnil z roko marsikateri udobja vajeni mestni človek. A ne ljudje iz gorske vasice Drežnica. V planinah Zgornjega Posočja, kjer se dnevi merijo po vremenu in letnih časih, po strmih pašnikih kopitljajo drežniške koze. Ob njih vztrajajo rejci, ki bi lahko že zdavnaj obrnili hrbet gorskemu življenju, a jih na živali in zemljo veže globoka pripadnost. Njihov vsakdan je nekaj let spremljala snemalna ekipa ter pristne prizore in surovo iskrene izpovedi rejcev ponesla med ljudi. Jim bodo prisluhnili tudi tisti, ki imajo moč, da lahko pomagajo ohraniti to dragoceno pasmo in način življenja, ki z njo izginja?

BOFF

Koza, vajena hudih razmer

Drežniška koza je ime dobila po vasi Drežnica. V preteklosti so prav te živali omogočale poseljenost odročnih gorskih krajev, kjer je bila pridelava hrane otežena. Črede se na planine podajo že zgodaj spomladi, vrnejo pa se na začetku zime. So pa te koze precej drugačne od tistih, ki jih sicer poznate. S kančkom divjega temperamenta, kot bi v sebi še nosile spomin na čas, ko so bile prepuščene izključno naravi.

Videz drežniških koz je enako izrazit kot njihov značaj. Bolj krepke so, žilave. Nekatere so po hrbtu in stegnih porasle z daljšo dlako, samce – in tudi nekatere samice – krasi močno razvita brada, kozli pa nosijo veličastne rogove, dolge tudi do en meter. Osupljivo! Rogate so v večini primerov tudi koze, kar pasmi daje skoraj mitološko podobo. A za vsem se skriva njihova največja odlika: izjemna odpornost in popolna prilagojenost skromnim gorskim razmeram.

BOFF

Kako zelo vzdržljive so te živali, je v dokumentarnem filmu orisal rejec, ki je dolgo zaman iskal svojo kozo. »Hodil sem v Krasji vrh, pa je tri tedne nisem videl.« Nekega dne jo je vendarle opazil z daljnogledom. »Ko se je premaknila, je šla nekam čudno. Sem se vprašal, ja, kaj je pa zdaj to? Saj vendar nima noge! En mesec je imela takole nogo odtrgano!« Neverjetna koza ne le da ni podlegla poškodbi, ampak je v visokem snegu poskrbela še za svoje kozličke.

 

Živali

Pod zasavskim Triglavom živi najsrečnejša kozica na svetu

Trdo življenje v planinah

Zgodbo v dokumentarnem filmu pripoveduje Tevž Kravanja, ki z očetom Blažem žene čredo koz visoko v gore, kjer jih čaka bogatejša paša. Blaž velik del leta preživi na planini Božca — edini ohranjeni visokogorski mlečni planini pri nas, kjer kmetje koze še danes redijo na skupnostni način. Na planini deluje tudi sirarna.

»Moj oče dela sir vsak dan, jaz ga pa gledam in se učim, da bom tudi sam enkrat znal,« pravi in med pripovedovanjem večkrat pohvali rejko Janjo, ki povsem sama skrbi za svojo čredo. Da je lahko nadaljevala z rejo koz, je poprijela še za delo v gostilni. 

BOFF

»29 evrov na kozo dobimo na leto za avtohtono pasmo. To je v današnjih časih za žakelj krmila. Včasih je bilo vsaj za balo sena, ob teh cenah pa ne več. In to je absolutno premalo,« je iskrena Janja, ki poudarja, da imajo ljudje, ki koz ne molzejo, popolno izgubo. »Včasih imaš občutek, da bi se najraje znebili tebe, koz in kmetijstva. Čakam dan, kdaj se bodo pristojni pričeli zavedati, da se denarja ne da jesti in da bi mogoče namesto v orožje začeli vlagati v kmetijstvo. Od nečesa namreč moramo živeti …«

Režiser in producent filma Marko Kumer Murč v nadaljevanju predstavlja zanimivosti s snemanja. Branje je na voljo v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

revija Jana