revija Jana

Res veliko ljudi si želi in tudi pride v to dolino. Tako ni veliko razlogov, da bi midva hodila kam drugam, ali ne? Eno življenje bo prekratko, da bi videla in doživela vse lepote tega koščka sveta. Posebno še, ker se narava nenehno spreminja in noben dan v nobenem letnem času ni enak predhodnim.

Ta teden sva jo mahnila v botanični vrt v Trenti. Počasi sva lezla v hribček, rosa se je sušila v jutranjem soncu in pred očmi sem imela hiško na vrhu, ki jo je očitno želel doseči tudi Janek. Na prvi klopi sva se zasidrala in pred očmi sva imela ves mali planinski raj. Menda je v juniju vrt najlepši, torej najbolj popoln v vsem svojem naravnem razkošju. Meni se ni zdelo tako. In razumem, da ima vsaka roža svoj čas, ko je najlepša, in potem jo pač zamenja neka druga. Vse ima svoj začetek in konec. Zato pa je bil škrat Cojzek doma, tako kot običajno! On ni take vrste potepuh, da bi pogosto odmarširal s svojega hribčka! Pravzaprav nikoli ne zapušča svojega raja. Kar tam čepi kot majhen kralj in ima razgled na vse živo tam naokrog. Pa še ves čas je dobre volje in se smeje na vsa usta! Preverite, ne bo vam žal!

In doma je bil tisti dan tudi alpski kozliček. Sploh nisem vedela, da je ta prelepa živalca s svetlomodrim plaščem in črnimi lisami pravzaprav hrošč! Ni jih več veliko, zato je zaščiten. Pa tudi precej izbirčen je menda. Najraje ima za svoj dom črno čemeriko. In tako kot midva z Janekom in Cojzek ta prelepi košček sveta.

V dopoldanskem soncu sva sedela na klopi in okoli naju je preletavalo vedno več metuljev! Velikih in majhnih, različnih barv, vsak je našel svoj cvet … Spet me je zagrabila želja, da si vzameva s seboj v najino dolino kakšen spominek! Na fotografiji. Nisva odnesla samo enega, ampak mnogo več. Metulji sploh niso bili tako boječi, kot so v najini frnjaži. Zdelo se je, da se prav radi fotografirajo. Posebno še tisti, ki imajo na svojih razprtih krilih dve črni piki za oči in spodaj velik polkrog. Kot nasmejan obraz!

Tako se nama je smejal Cojzek, pa še metulji, pa ljudje, ki skrbijo za trentarski vrt, in potem sva se smejala še midva!

Včasih pa se nama le zazdi, da bi jo mahnila na kakšen izlet. Predvsem zato, da bi videla ljudi, ki jih imava rada, in oni naju. Da sva šla v belo mesto, pa je bil še en razlog. Angležu Nigelu sva želela pokazati še en delček najine domovine.

Janek je zjutraj vstal z levo nogo, čeprav sem ga poskušala prepričati, naj najprej pomoli s postelje desno. Pa dobro, no, vse to smo že videli in doživeli, torej nič novega. Na prvem postajališču na Jesenicah pa se mi je zazdelo, da sem tudi jaz zjutraj naredila enako kot Janek. Gneča je bila na bencinski črpalki, pa tudi znotraj in zunaj, popotniki so se prerivali in odrivali in bivakirali kar na obvozni cesti … Vsi so vstali z levo nogo, sem sklenila pri sebi in se smejala.

Vseeno sem potem prepustila volan Nigelu in se zavalila na zadnji sedež avta s knjigo v roki. Redko kdaj imam v zadnjih letih priložnost, da mi ni treba voziti, ampak lahko dragoceni čas porabim za svoje veselje. Pa tudi za opazovanje poletnega jutra pod Karavankami, kjer so se na modrem nebu izmenjevali razpotegnjeni beli oblaki in za njimi kupčki okroglih. In namesto da bi uživala ob pogledu nanje, sem razmišljala o tem, kakšen in kako močan veter vleče oblake sem in tja! Saj pravim, leva noga pa to!

Pri Radmili in Dragu smo si napolnili trebuhe in se peš odpravili na grad. Z Janekom sva precej zaostala. Veliko novega je bilo na vsaki poti, odkar sva zapustila belo mesto, preizkusila sva vsako klop za počitek … Vse so bile neskončno dobrodošle! Janek je pogumno korakal, čeprav je bilo obema malo težko: Janeku klanec navzgor, meni pa to, da sem izbrala vsakokrat pot malo naokrog. Pa ne namenoma! Čisto po nesreči! Ja, dolgo let je že od takrat, ko sva bila vsak dan na gradu …

Janek se je na gradu pametno odločil, da bo z Radmilo počakal na klopi v globoki senci, z Nigelom sva šla na razgledni stolp. Naj napišem še kaj o gneči? Pa niti ni treba, da se ne ponavljam. Pomembno je, da je bilo Nigelu vse videno zelo všeč, in gotovo se je mnenje še enega Angleža o neznani mali državi korenito spremenilo ali dopolnilo, obogatilo.

Pot z gradu v mesto pa je bila hitra! Z vzpenjačo. Prvič je Janek neznansko užival! Ampak čakala nas je še dolga pot do avta. A senčka in sladoled ob reki sta malo pomagala in Janek je opravil enkrat daljšo pot kot v preostalih dnevih. Precej bolj pozno popoldne, kot smo načrtovali, smo se odpravili proti domu. Janeku se je že na obrazu videlo, da je utrujen, in prepričana sem bila, da bo vso pot prespal. A sem se uštela. In še nato doma, zvečer, ko je bila skoraj tema, sem bila prepričana, da bo prespal vremensko napoved. Spet sem se uštela. In ko je bila na nebu že precej svetla neskončna Mlečna cesta in sem bila tudi jaz neskončno prepričana, da bo zdaj izmučeni fant stoje zasmrčal med zlaganjem opranega perila … zdaj že veste, ali ne?

Ko je svetla neskončna Mlečna cesta najbolj žarela, sem legla k njemu v posteljo in ga stisnila k sebi. In skoraj sem prepričana, da sva zasmrčala oba! Janeka sem še slišala, sebe pa ne več …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana