Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čisto nič se ni pritoževal, če je moral kakšno svojo dnevno rutino preskočiti. No, nekaj je nadoknadil ponoči, ko sem mislila, da bo od utrujenosti padel v posteljo. Pa je po res dolgem dnevu vstal iz postelje, zdelo se je, da z zadnjimi močmi, in v kopalnici zamenjal preproge, ki se še niso niti dobro posušile na vrvici. Potem pa je le zaspal.

Zjutraj sva kupila torti in druge drobnarije za praznovanje s prijatelji v delovnem centru. Tam ima lep zgled: prav za vsakega Janekovega prijatelja pripravijo praznovanje. Janek se je tako veselil, da je v avtu pozabil na svoj nahrbtnik s slušnimi aparati. Kar se res nikoli ne zgodi. Malo sva tudi vadila besede pet in trideset. Saj veste, marsikdo vpraša, koliko si star, posebno še, če imaš rojstni dan. Očitno mu je ljubša beseda trideset, pet pa je pozabil. No, Janek zagotovo ni nečimrn in ne skriva let, da bi občudovali njegov mladostni obrazek. Ne številke ne leta mu pač ne povedo veliko, pravzaprav nič.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Majnik

In čisto naključno sta naju ta dan poklicala Majda in Jernej, ali greva popoldne na rafting. Nekaj, kar Janek neskončno obožuje. Jernej je najboljši krmar rafta, kar jih poznam! Morda je že tisočkrat preveslal Sočo, ampak vsakokrat govori o njej s takšnim navdušenjem, da človeka kar potegne za seboj. Pa saj, Soča je res vredna vsega občudovanja. Jerneju vedno rečem, da bom jaz pazila na Janeka, pa se samo nasmeje in pravi, da bo Janek sedel med veslanjem blizu njega. Jernej že ve: letos sem se edina zvrnila iz rafta v mrzlo reko kot kakšen hlod. Puf! In sem bila pod vodo, potem me je Jernej prijel za rešilni jopič in potegnil v raft. Prav nerodno mi je bilo. Janek ni med veslanjem zdrsnil niti v raft, jaz pa kar pod raft! In letos smo razvozlali tudi Janekove kontre. Jernej postavi raft bočno, Janek pa takoj veslo v vodo in ga obrne navzdol po reki. Reče Jernej: »Ma Janek! Ma super ti gre!«  Janek se obrne k njemu in s strašansko resnim obrazom prikima. Seveda! Saj ima strašansko dober zgled!

Sonce se je že skoraj spustilo za Kanin, ko smo se vrnili z reke. Majda in Bojan sta pripravila vse za piknik, čevapčiči so neznansko dišali. Za mizo so sedeli sami dobri ljudje, nekaterih niti nisva poznala ali pa samo na videz, a Janek je bil eden od njih, kot da je čisto naravno. Prav milo mi je bilo. Tako se Janek z zgledom uči o življenju, socialnih stikih, druženju z večinskimi, prijaznimi  ljudmi.

Lep zgled je najboljša pridiga, sem prebrala. Zgled je dejanje, po katerem kdo ravna, ga posnema, pokaže drugim, kako je treba pravilno ravnati. Janek je imel v enem dnevu veliko dobrih zgledov. Morda je želel biti takšen kot drugi, takšen, kot so bili drugi do njega. Pa niti ne gre za željo. Očitno se je dobro počutil med njimi in jih je želel posnemati.

O tem sem premišljevala zvečer, ko sem ta prelepi Janekov dan spravljala v spomin. In spomnila sem se poslanke, ki je sedela (očitno) pred novinarji in jim je govorila približno tako: no, kako boste pa zdaj naprej pisali, boste zdaj drugače pisali, to vas sprašujem, obrnite tok groženj, pritiskov, izsiljevanj … Dramatično je pomolčala in se sprehodila s pogledom (očitno) po novinarjih in pristavila: ne glejte v tla! Potem malo pohvale: vi ste tretja veja oblasti! Kar pomeni, da če bo kaj narobe v tej državi, boste vi krivi.

Lep zgled je najboljša pridiga! Lep zgled, ki ne potrebuje besed: vsiljivega dajanja naukov, opominjanja, oštevanja. Odločevalci bi morali biti lep zgled. Ne pridigarji. A natančno to se je zgodilo. Oštevanje novinarjev. Tisti, ki ima zdaj vso moč v svojih rokah, lahko s pridigo prisili druge, da pozabi svoje vrednote? In kakšen zgled je takšen odločevalec navadnim ljudem? Če je odločevalec naš, ga bomo seveda posnemali. Če ni naš, pa tudi! Če lahko on, lahko tudi jaz.

Vidite zdaj, če me je kdaj bolelo srce, ker Janek nikoli ne bo bral tolikih čudovitih knjig, ki jih premore ta svet, pa sem zdaj vsaj malo potolažena. Ker, k sreči, tudi ne razume, kako grd, nadut, nesramen … lahko postane človek, ko se povzpne višje. In, k sreči, obstajajo na televiziji programi za veseljake. Zdaj bova tam skupaj z Janekom. In, k sreči, moj Janek ni nikogar volil. Takšnih zgledov pa res ne potrebuje. Nobene barve. Poleg tega je večinoma obojeročen. Ne levica, ne desnica.

Drug dan, prav na rojstni dan, sva se odpeljala po dolini navzdol, na Janekovo najljubšo malico. In v trgovino po novo pižamo in še kakšno malenkost. Vročina je pritiskala že ob devetih zjutraj, v trgovskem centru je bilo prijetno hladno. Seveda! Potem sva se ustavila v knjigarni. Moj mišek se je zavalil v fotelj in v sosednjem je sedela velikanska Sapramiška. Morda sem si želela, da bi si Janek zaželel še knjigo Sapramiška in bi Mišmaša dal malo na stranski tir? Pa ni bilo nobene možnosti. Na njegov rojstni dan tudi ni bilo primerno, da ga gnjavim.

Pa četudi bo še naslednjih pet in trideset let čisto vse enako – takoj podpišem.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana