Šimen Zupančič

Ne zna z besedami. Težko se trgajo iz nje, ni vajena govoriti o sebi, ni vajena pripovedovati svoje zgodbe, ni vajena prositi za pomoč. Njeni stavki ostajajo nedokončani, mukoma tipa za besedami, ki potem obvisijo v zraku. Vsa tista številna tropičja v tem besedilu so besede, ki so se izgubile v mučni tišini, se končale s težkim vzdihom ali z brisanjem solznih oči. Robček, ki ji ga ponudim, je kmalu čisto premočen. To ni tisti sproščujoči jok, ki prinese olajšanje. Ko ga je konec – nikoli za dolgo – je obup še vedno tam.

Kadar smo na šihtu poslušali zgodbe na Radiu 1, sem tako jokala, pa vedno poslala SMS, a si nisem nikoli predstavljala, da bom mogoče nekoč tudi jaz na istem ...

Ko sem Marijo prvič poklicala, je povedala, da je na urgenci. Nisem čisto dobro razumela, zakaj. »Hudo je,« je razložila, ko smo jo obiskali v majhnem kraju na Koroškem, »zadnjič me je tako pobralo, da sem šla na infuzijo. Stres se nabira in nabira in nabira. Z nikomer se ne pogovarjaš … Tako težko mi je bilo …«

Ni bilo vedno tako. Takrat, ko je še imela službo, »je bilo čisto drugače, lahko sem si tudi kaj privoščila, otroku in sebi. Zdaj sem pa čisto na dnu. Sama se ne znam pobrati,« pravi in spet jo oblijejo solze. Po poplavah so v podjetju, v katerem je bila zaposlena deset let, začeli odpuščati. Tudi njo so odpustili.

To je to

»Veliko časa sem potrebovala, da sem se pobrala. Partner je odšel, s hčerko sva ostali sami. Tudi on nekaj mesecev ni delal, ker je bil bolan. Zdaj je tudi on čisto na dnu. Ima tako službo, da ga nikoli ni bilo doma. Navajen je, da živi sam, in mu je šlo vse na živce. Da ne bi midve trpeli, se je raje umaknil.« Pustil jima je subvencionirano stanovanje. Dobivata socialno pomoč in vsake tri mesece hrano od Rdečega križa. Na drugi strani so neplačan kredit, prekoračen limit na računu, neplačane položnice, ki se nabirajo. »Skušam čim prej vse odplačati, kolikor sem zmožna, kolikor lahko. Denar si razdeliš, da plačaš tisto, kar je najbolj nujno, da imaš kaj jesti, in to je to.«

Kakšen je videti njen dan? Hudo je, pravi. Samo to zmore povedati. Čez čas pristavi, da gre kdaj na sprehod. In medtem ko so dnevi peklenski, so noči še hujše. »Zvečer, ko se uležeš, lahko do petih zjutraj tuhtaš, pa ne najdeš nobene rešitve, in ko vstaneš, si zanič. … Rada bi se zbudila in začela normalno življenje. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje naspala. Ležeš in premišljuješ, kaj bi naredil, da začneš normalno živeti, da začneš delati.«

Zdaj je brez službe in brez moža. Čisto sama. Prijateljic, ki bi se jim lahko potožila, nima. Sorodnikov, na katere bi se lahko oprla, tudi ne.

Sama.

Šimen Zupančič

Ne vidim izhoda

»To traja že kakšnega pol leta. Ločitev, vse to … Hudo je bilo. Ne vidim rešitve v tem, da jemlješ pomirjevala in si kot zombi, vlečeš se iz dneva v dan … Ne vidim nobenega izhoda.« Težko je zadelo tudi hčerko, najstnico v zadnji triadi devetletke. Prej je bila odličnjakinja, potem je popustila. »V šoli je imela same petke, potem pa … Je bila kar tiho, nikomur ni nič razlagala. Zelo je bila žalostna.« V šoli so to na srečo opazili, poklicali so mamo in jo vprašali, kaj se dogaja. »Potem se je hitro pobrala in je na koncu imela same petice.«

Mama se pa kar ne more pobrati. V njenem kraju ni priložnosti za službo. Avtomobila nima, najbližji večji kraj je oddaljen štirideset minut vožnje z avtobusom, a javni prevoz nima urnika, ki bi ji omogočal pot v službo in domov. Piše prošnje, telefonira, tudi na pogovor so jo že poklicali ... »Meni je čisto vseeno, ali bom pucala ali delala kaj drugega. Delo je delo, šiht je šiht. Imaš svoj šiht in svoj denar, da lahko imaš normalno življenje. Rada bi čim prej začela delati. Ko delaš, je čisto drugače.«

Normalno življenje, samo tega si želi.

Na dnu ne vidiš rešitve

Čedna ženska je, ampak drobcena in bleda. Zelo žalostna. Tisti sprehodi niso dovolj, da bi ji narisali rdečico na lica, neprespane noči jemljejo svoj davek. Drobne, elegantne roke ima, ampak nohti, ki se na daleč zdijo na kratko pristriženi, so v resnici pogrizeni. Med pogovorom si ves čas nervozno cefra kožico na prstu. V resnici ji ni ime Marija, razumete. Noče se izpostavljati, v majhnem kraju živi in jo je sram. Sram jo je prositi za pomoč, sram jo je stvari, za katere ni sama kriva. Zdi se malce začudena nad tem, kako krivično je življenje, ki jo brca, čeprav ni nič narobe naredila. »Nikoli si nisem mislila, da bom prišla v tak položaj, vedno sem pomagala, kolikor sem lahko. Karkoli, tudi v službi, kadar so kaj zbirali, nikoli si nisem predstavljala, da bom mogoče nekoč tudi jaz … Kadar smo na šihtu poslušali zgodbe na Radiu 1, sem tako jokala, pa vedno poslala SMS, a si nisem nikoli predstavljala, da bom … Te položnice, to dogajanje, to me zelo obremenjuje … Čim prej bi rada normalno živela – da ti ni treba skrbeti, da je vse plačano. Da začneš z ničle, na novo. Da imaš  voljo do šihta in vsega. Ko si na dnu, ne vidiš nobene rešitve. Zombi sem bila, nekaj dni sem bila taka, da sem mislila, da ne bom preživela. Sem popila zdravilo, da sem se pomirila, ampak to ni rešitev, čez uro, dve si spet na istem. Obrnila sem se na Verigo dobrih ljudi. Prositi za pomoč, če nisi še nikoli … hudo je. Nisi navajen, ker nikoli nisi nič potreboval … A pač ni druge izbire. Rada bi pobrala otroka in sebe, rada bi neko normalno življenje.«

Za njeno normalno življenje

• koda namena: CHAR
• namen: Veriga dobrih ljudi
• IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, odprt pri Addiko bank Ljubljana
• sklic: SI00 650-1081
• prejemnik: Zveza Anita Ogulin in ZPM, Proletarska 1, 1000 Ljubljana