Shutterstock

Medtem ko se Evropa in svet treseta pred naftno krizo, se v eni od zibelk človeške civilizacije ljudje, ki sodijo med najgostoljubnejše na svetu, tresejo za svoja življenja. A koga v vrhovih političnega odločanja sploh še zanima prijaznost, ko pa ima Iran  tako veliko srečo ali pač nesrečo, da sedi na ogromnem bogastvu fosilnih goriv, o trenutnih razmerah na Bližnjem vzhodu razmišljajo naši sogovorniki, ki so Iran doživeli od blizu.

Osebni arhiv

Urban Gulič Tomšič: Do režima so kritični šele, ko emigrirajo 

»V svoj dom te povabijo, še preden te spoznajo,« pravi o gostoljubnosti ljudi v Iranu Urban Gulič Tomšič, ki kot vodnik popotniške agencije ShaPPa, specializirane za avanturistična potovanja, Slovence vodi v Iran že slabo desetletje. Pred zaostritvijo razmer so organizirali od dve do tri ture na leto. Danes nobene. »Dokler ne bo stabilnega premirja, ne gremo,« pravi, čeprav je iz njegovih besed čutiti, da že komaj čaka, da se vrne.

##PAIDBREAK##

Iran ti pač zleze pod kožo. Opisuje ga kot eno največjih presenečenj za popotnike. »Mislijo, da je v bronasti dobi, ko ameriški predsednik govori, da ga bo vrnil v kameno. A je neverjetno razvita država z moderno infrastrukturo, kulturo, načinom razmišljanja, z inteligentnimi, prijaznimi ljudmi, ki nudijo veliko.« Ker si je ljudje ne upajo toliko obiskovati, je pravi raj za popotnike. »

Tako srčnega naroda ne srečaš. Radi pravijo, da so bolj Perzijci kot Iranci z večtisočletno zgodovino, bogato umetnostjo. Ogromno spomenikov imajo pod Unescovo zaščito, dosti je bilo uničenega v tej agresiji.« O režimu govorijo zadržano, šele ko emigrirajo, so kritični do njega. Ima pa Iran eno veliko srečo ali pač nesrečo – sedi na ogromnem bogastvu nafte in plina, ki si ga tudi preostali svet zelo želi, zato nima miru.«

 »Iran je eno največjih presenečenj za popotnike.«

Ob tem spomni na zgodovino, kako so zahodne sile pred približno sto leti nastavile vlado, ki je to nafto prodajala. Sledile so demokratične volitve, ko so Iranci hoteli izvoliti svojega predsednika, da bi nafta spet prišla v njihove roke, a je zaradi državnega udara v organizaciji Angležev in Američanov, ki so hoteli nafto zase, na oblast prišel Mohamed Reza Pahlavi. Kljub vsemu so bili takrat ljudje bolj svobodni kot pod današnjim režimom, čeprav so delovale razne milice.

Pod vodstvom ajatole Homeinija je revolucija strmoglavila šaha in Iran je postal islamska republika. Homeinija je po smrti nasledil Ali Hamenej, ki so ga letos, ob začetku konflikta, kot vemo, likvidirali. »Nafta, plin in druge dobrine so sicer ostali v iranskih rokah, a na račun svobode. Nasilna islamizacija ima kar nekaj skupnega z našo zgodovino pokristjanjevanja. Zato bi se tamkajšnji ljudje radi osvobodili islama in vrnili pod svojega boga Zaratustro.«

Težnje zahodnega sveta po nafti in plinu so bile torej prisotne že več desetletij. »In Trumpova retorika je danes malce bolj direktna. Po eni strani govori o plemenitenju urana kot vzroku konflikta, po drugi strani pa jasno cilja na njihove velike količine naravnega bogastva. Njegovo delovanje me glede na vso zgodovino v zadnjih letih ameriške nadvlade svetu niti ne preseneča. Ne vem, kje je rešitev – ali bodo Iranci popustili in odstopili od nafte ali bo morda – bog ne daj – uresničil grožnjo. Bomo videli, kaj bo, scenarijev je očitno več, vprašanje je, kaj so se dogovorili za zaprtimi vrati, ko so sklenili 14-dnevno premirje,« razmišlja in ga boli, ker velesile očitno bolj razmišljajo o nafti in cenah goriva kot o prijaznih ljudeh, ki živijo v nenehnem strahu za svoje življenje.   

Nina Medved

Aljoša Toplak: Iran ni zakotna podrtija sveta  

»Iranski režim sem spoznal skozi oči mladih umetnikov,« pravi doktorski študent filozofije, ki se med drugim ukvarja s snemanjem filmov. »Navdušen nad filmi iranskega novega vala sem s pomočjo poznanstev pred dvema letoma, preden so se razmere znova zaostrile, izkoristil priložnost ter se spoznal in pogovarjal s tamkajšnjimi kulturnimi ustvarjalci. V podtalnih umetniških kompleksih, kjer se družijo in uprizarjajo gledališke igre in pesniške recitale, so mi razlagali, zakaj se jim zdi vredno tvegati svojo relativno svobodo in varnost.

Ves čas sem se počutil kot doma, veliko smo se zabavali, družili, ljudje se normalno združujejo v interesnih skupinah in počnejo stvari, ki so jim blizu, mimo šeriatskega prava, kljub nenehnemu strahu pred tem, da jih dobijo. Režimu ne odpustijo malomarnega ravnanja in brutalizma, ki ga dopušča policiji – kot je pretepanje žensk, ki ne nosijo hidžaba, in avtoritarno ravnanje z ljudmi, ki se znajdejo na napačni strani zakona.« Ne more pa skriti presenečenja nad idealiziranjem zahoda med mladimi. »Mislijo, da bodo vsi njihovi problemi rešeni in da bodo po zgledu liberalnega zahoda končno enakopravni, ko pade režim.«

Gre za deželo z zelo bogato tradicijo. »So ena od zibelk človeško civilizacije, zato je smešno, ko ameriški predsednik reče, da jih bo vrnil v kameno dobo. Razviti so bili, ko je bil preostanek sveta še malodane v kameni dobi. Očitno si nekateri predstavljajo, da je to zakotna podrtija sveta, ne pa Perzija, eden izmed svetovnih cvetov, ki je zelo zgodaj vzbrstel. Zelo me boli in jezi, da ljudje na zahodu tolmačimo njihovo tragedijo skozi ceno nafte in varnost tranzitnih potovanj za nas, namesto da bi razmišljali o usodi tamkajšnjih ljudi.« Skrbi ga za prijatelje, s katerimi se sliši kar se le da pogosto, glede na to, da imajo povezavo z zunanjim svetom samo občasno.

»Razviti so bili, ko je bil preostanek sveta še malodane v kameni dobi.« 

»Eni so ujeti v svojih stanovanjih, mnogi so zapustili Teheran, ki je postal mesto duhov. Življenje se je ustavilo. Čakajo. Mnenje si bodo ustvarili, ko se bo, če se bo, vse skupaj končalo. Mislim, da čakajo na to, da bo manjše zlo premagalo večje, in zdi se mi, da vsaj moji prijatelji tolmačijo režim za večje zlo. Vprašanje pa je, kaj bodo rekli čez nekaj mesecev. Ko si v primežu groze, ker lahko vsak trenutek poči, verjamem, da ne želiš in ne zmoreš razmišljati o teh stvareh; distanca je privilegij, v katerem mi lahko sodimo, kaj se dogaja.« Ker je ob svojem obisku leta 2024 tudi sam doživel bombardiranje med Izraelom in Iranom, lažje razume, kako se počutijo njegovi prijatelji.

»Vajeni smo bili dolgega obdobja relativnega miru na svetu in ne bi želel dajati fatalističnih napovedi o tem, kaj bo sledilo, saj tega nihče ne ve. Prihodnost je vedno odprta in želel bi si, da bi jo sprejeli z večjo odgovornostjo ter našli smisel za spremembe v svojem življenju. Zdi se mi, da smo zdaj v času, ko je lahko kritika režima napačna. Slovenski vplivnež je dva dni po ameriškem napadu na Iran delil zapis, ki je bil kritika režima. Meni se je zdelo to, kar je povedal, korektno, čas pa popolnoma neokusen in zgrešen, ker je napadal zlo režima, pri tem pa zamaskiral zlo imperializma, ki je trenutno resnični problem sveta.« 

Osebni arhiv

Zvone Šeruga: Gostoljubje, zabetonirano v verske temelje

»Iran je dežela najgostoljubnejših ljudi na svetu. Lahko se merijo le s sosednjimi Sirci in, vsaj po mojih izkušnjah, z Nubijci, ki živijo vzdolž Nila na severu Sudana. S tem se strinja večina popotnikov, ki so skozi te kraje potovali in jih spoznavali takšne, kot so v resnici. Mnogi od preostalih, ki jih informacije o svetu oplazijo le skozi zahodne medije, pa žal verjamejo, da v teh državah živijo le teroristi, ki razstreljujejo nedolžne žrtve ter nasprotnikom režejo glave. Ker so vse tri dežele muslimanske! In nikoli nam ne povedo, da je v teh krajih gostoljubje zabetonirano v same temelje njihove vere. Alah jih opazuje in se smehlja, kadar so prijazni s človekom in mu ponudijo svoj dom. Gotovo, tudi slabi ljudje pa živijo povsod!

»V teh krajih je gostoljubje zabetonirano v same temelje njihove vere.«

Le da prijaznost … res, koga v vrhovih političnega odločanja ta sploh zanima? Kakšna korist je od prijaznosti, kakšno vojno lahko začneš z njo, komu lahko z bombami razbiješ mesta in mu pokradeš bogastvo, če pa ves svet verjame, da je prijazen, in sočustvuje z njim? Ne, naslikati ga moraš z detonatorji okoli debelega vampa, z mačeto med zobmi in z atomsko bombo v rokah. Potem šele ga lahko zbombardiraš in mu pokradeš nafto ali karkoli že. Iranu, nekdanji Perziji in eni najstarejših svetovnih kultur, trenutno največji svetovni kreten grozi, da ga bo v naslednjih dneh »razstrelil nazaj v kameno dobo«. Tudi tako nastajajo begunci. Malemu človeku, ki si želi le preživeti na svojem koščku zemlje, ne preostane drugega, kot da za golo preživetje beži, pogosto le z vrečko v rokah.« 

Osebni arhiv

Matjaž Krivic: Verjetno smo na pragu svetovne gospodarske krize 

»Postregli so mi s čajem in kavico,« se fotograf in popotnik Matjaž Krivic spominja svojega prvega obiska Irana le nekaj let po tem, ko smo se osamosvojili. »Ko so videli slovenski poti list, so me sprejeli neverjetno gostoljubno.«

Vsaj še štirikrat je na poti v Indijo prečkal to deželo in vsakič znova ga je očarala. »V času naftne krize leta 2008, ko je bil bencin pri nas najdražji doslej, v Turčiji pa še dražji, dva evra si moral odšteti za liter, sem do Irana prišel s skorajda praznim tankom. Tam si takrat za samo en evro dobil 88 litrov dizla! Ko so policisti videli, da sem brez goriva, so me, ne boste verjeli, peljali na črpalko in mi častili gorivo. Spet naslednjič, ko smo s prijatelji v nekem lokalu pojedli, nam niso pustili plačati. Tam so res topli ljudje in popotnikom pomagajo, kot le lahko. V neki vasi sem pozabil film, ko še ni bilo digitalnih aparatov, pa so mi ga prinesli v sosednjo vas. Neverjetno, ne kradejo, še poskrbijo zate,« je Krivic navdušen nad deželo s tisočletno kulturo.

»Tam so res topli ljudje in popotnikom pomagajo, kot le lahko.«

»Režim je res strog, vendar dokler se mu ne upiraš, lahko normalno živiš. Ženske so za razliko od strožjih muslimanskih držav vključene v družbo, celo avtobuse vozijo. Dežela je osupljiva, veliko je mogoče videti. Sploh pa ima Iran tako zgodovino, kakršne Amerika ne bo imela nikoli. Ni mi všeč njihov represivni režim, toda tudi mi nismo povsem svobodni. Mi je pa ob tem konfliktu zelo hudo za ljudi. Vse se dogaja zaradi nafte, Izraelci se bojijo, da bodo naredili atomsko bombo, ameriški predsednik pa ima za napad na Iran gotovo svoje razloge. Vse skupaj se ne bo kar tako končalo. Vsak bo vlekel na svojo stran, izgubljal pa bo ves svet. Na najslabšem bomo mi, Evropejci, ker nimamo dovolj svoje nafte in plina. Mislim, da nam čaka gospodarska kriza.«

revija Jana