Shutterstock, montaža

Na svetu ni malo ljudi, ki še kar dvomijo, da je človek dejansko hodil po mesecu. Medtem pa ameriška vesoljska agencija NASA mrzlično pripravlja vse potrebno za novo odpravo v globoko vesolje, med katero bodo astronavti prvič po več kot pol stoletja obleteli Zemljin naravni satelit. Datum lansiranja? Prvi april, dan lažnivcev – če ne bo spet kaj prišlo vmes.

Pristanek na luni leta 1969 je za privržence teorij zarot še vedno sinonim za eno največjih prevar v zgodovini človeštva; ljubiteljski psevdoznanstveniki po vsem svetu vztrajno trdijo, da niso ameriški astronavti vesolja tedaj niti povohali, temveč da naj bi celotno predstavo posneli kar nekje v puščavi, posnetke pa naknadno obdelali v studiu. Toliko bolj ironično je, da si sedaj za ponovno osvojitev Lune prizadeva administracija predsednika Donalda Trumpa, sestavljena iz plejade skeptikov, zagovornikov ideje o ravni Zemlji in oboževalcev znanstvenofantastične serije Dosjeji X. A medtem ko so pred davnimi desetletji Američani raziskovali vesolje (tudi) v imenu dobrobiti vsega človeštva, jih dandanes k temu ženejo bistveno bolj pragmatični in sebični razlogi.

Nasa

Do neskončnosti in še naprej! 

Prvega aprila naj bi tako raketa Artemis 2, poimenovana po grški boginji lova, v vesolje ponesla četverico astronavtov, ki naj bi v vesolju preživeli deset dni. V tem času se bodo približali Luninemu površju na nekje 6.500 do 9.600 kilometrov, jo obkrožili in končno poleteli proti matičnemu planetu, kjer bodo pristali v oceanu, nanje pa bo že čakala reševalna ekipa. Dan lažnivcev kot datum lansiranja menda ni določen namerno; odprava bi morala v vesolje kreniti že februarja, nato spet marca, vendar so ugotovljene tehnične pomanjkljivosti vedno znova prisilile Naso k odlogu. V dneh do poleta se sicer lahko zgodi še marsikaj, v vsakem primeru pa naj bi Artemida proti zvezdam odfrčala še aprila. Zatrdno kakor kamen kost.

Rekli boste, čemu toliko pozornosti, velesile pač redno izstreljujejo v vsemirje takšne in drugačne satelite, rakete in sonde. Že, toda Artemis 2 je prelomna iz več razlogov. Prvi je ta, da bo segla globlje v vesolje kot katerakoli odprava od leta 1972, ko je človek zadnjič stopil na Luno. Drugi, ključni, pa je, da gre za novo fazo ambicioznega načrta, po katerem naj bi se človeštvo (beri: Američani) vrnilo na Zemljin kamniti satelit  – in na pusti skali tudi dokončno obstalo. Decembra 2017, torej že v času prvega predsedniškega mandata Donalda Trumpa, so v Washingtonu namreč sprejeli ambiciozen načrt, po katerem bodo ZDA na Luni vzpostavile stalno oporišče, ki bo služilo kot izhodišče za nadaljnje odprave v globoko vesolje; prva med njimi naj bi bila odprava na Mars.

Tehnologija

Potovanje skozi nočno nebo: vodnik po vesolju

Program Artemida je tako naslednik znamenitega programa Apollo, ki se je v anale zapisal kot eden najosupljivejših mejnikov v razvoju človeške vrste. Artemis 2 bo v tem raziskovalnem duhu tako tlakovala pot za tretjo odpravo programa, ki bo na luno ponesla posebno raziskovalno vozilo, do leta 2028 pa bo sledil še četrti polet, med katerim naj bi skoraj 60 let po pristanku Apolla 11 v mesečev prah svoje stopinje odtisnili novodobni nasledniki Neila Armstronga in Buzza Aldrina. 

Pešajoča supersila v iskanju potrditev

To so dobrodošle novice v obdobju, ko naš domači planet po zaslugi vrste drugih osupljivih dosežkov homo sapiensa, kot so pogon na fosilna goriva, kapitalizem in korejski pop, postaja vse manj primeren za življenje. Donald Trump pa ne bi bil Donald Trump, če bi ga pri velikih podvigih vodila misel na skupno dobro vsega človeštva. Celoten program Artemida je tako zasnovan kot velika reklama za njegovo administracijo in piarovska demonstracija ameriške moči v času, ko imperij vse bolj peša.

Shutterstock

Leto 2028, ko naj bi ZDA torej znova poslale človeka na Luno, tako kot po naključju sovpada s poslednjim letom njegovega mandata in novimi predsedniškimi volitvami (res pa obstaja vse prej kot zanemarljiva možnost, da bodo Trumpovih eskapad naveličani Američani še prej kot Artemis 4 v vesolje lansirali kar njega). Poleg tega je program Artemida dober za biznis – gradnja raket zaposluje na tisoče delavcev in inženirjev, NASA pa računa, da bo s programom zagnala »lunarno gospodarstvo«; z izkoriščanjem redkih dobrin, kot so helijevi izotopi, in predvsem vesoljskim turizmom naj bi po oceni ugledne revizorske hiše PwC do leta 2050 Američani ustvarili že 127 milijard dolarjev prihodkov.

Prvi april zna torej prinesti nov velik korak v raziskovanju vesolja za človeštvo in še večjega za trenutnega ameriškega predsednika – ki sedaj že res obupno potrebuje vsakršen uspeh, s katerim bi zmogel vsaj malo ublažiti očitke o groteskni nesposobnosti. Da Donald Trump pri tem v tolikšni meri računa na Naso in program Artemida, je več kot ironično. Kajti prav Trump je ameriški vesoljski agenciji v sklopu svojega džihada zoper javni sektor skušal oklestiti financiranje za več kot šest milijard dolarjev oziroma skoraj četrtino predvidenega proračuna. Nekateri so pač resnično za luno.