Mateja J. Potočnik

Ansambel Modrijani, že dolga leta nedvomno največji in najbolj priljubljen slovenski bend, so sedaj šli še korak dlje – in niti za ped proč od svojega bistva.

Dandanes je neizmerno lahko biti ciničen. Tudi ko gre za glasbo – ali še posebej, ko gre za glasbo. V kateri se po nareku algoritmov klepanja hitov prenarejeno gruli, jezno kriči in vzneseno mekeče o lastnem užitku v tisoč in eni obliki, o lastnih (na videz najtežjih na vsem svetu) izzivih in stiskah, o lastni iluziji veličine in lastni bolečini ob ponavljajočem se sesutju teh otročjih fantazij. Povsod ničevost, bi rekli stari.

Kdor ustvarja mimo tega algoritma, ga zna sodobna družba hitro razglasiti za naivnega, zastarelega in nepotrebnega, celo škodljivega. Kmečka pamet, ki je pamet zemlje, na kateri z obema nogama trdno stoji preprosti slovenski človek, pa še vedno ve: ničevost je nič. Preprosti človek bo srčno ljubil le pesem, ki ga bo obujala v resničnost življenja in povezovala s soljudmi; takšen človek bo cenil le glasbo, ki bo prišla od ustvarjalcev, ki imajo noge v istem blatu in glavo v neskončnih oblakih. Takšni ustvarjalci so »pjebi« iz narodno-zabavnega ansambla Modrijani.

Mateja J. Potočnik

Na prvem mestu je pesem

V Orehovem gaju pri Ljubljani so pred tednom dni slavnostno predstavili koncept za naslednjo Noč modrijanov, vseslovensko ljudsko rajanje, ki je že pred leti preraslo v največjo glasbeno manifestacijo tostran Triglava; sodeč po videnem, se za leto 2026 obeta spektakel na svetovni ravni z nekaj sto nastopajočimi iz leksikona slovenske popkulture, dih jemajočo sceno in tako obsežno množico obiskovalcev, da bi z njimi zlahka poselili vsa demografsko ogrožena območja v državi. Za nameček je ansambel zagnal prenovljeno blagovno znamko, pod katero po novem prodajajo vso mogočo robo, od dežnikov in vrečk do oblačil. Skratka, četrt stoletja po tem, ko so kot mladci iz okolice Dobrne prvič raztegnili meh in udarili po strunah pod imenom Modrijani, je ansambel končno postal korporacija po vzoru preostalih najbolj priljubljenih blagovnih znamk na globalni, nekaj pa tudi domači glasbeni sceni.

Izdaja? Herezija? Še malo ne – kljub uspehu, slavi in tudi denarju ostajajo Rok, Peter, Sergije, Blaž in Franjo v osnovi enaki kot na začetku: nadaljevalci častitljive tradicije ljudskih godcev, prislovični kurenti, ki s harmoniko v roki stopajo čez slovenski košček sveta, za katerega je Cankar zapisal, da »dobri ljudje bodo živeli tukaj in pesem bo njih jezik«. Njihovo glasbo še vedno napajajo otroško čudenje in radost ob lepoti življenja ter spoštovanje njegovih temnih skrivnosti; namesto o lastnem užitku, lastni izjemnosti in lastnih fantazijah ti fantje prepevajo o skupnosti, lepotah prostora okoli sebe in izzivih časa, njihove pesmi so posvečene ljubljenim ženam, otrokom, prijateljem, staršem … »Pri njih ni kalkulacij, ni bližnjic, ni štancanja; na prvem mestu je pesem, njeni melodija, lepota in sporočilo,« mi zatrdi njihov producent Martin Juhart, ki s frontmanom ansambla Blažem Švabom sodeluje že 15 let.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana