Ni mi vseeno: Nič ni več, kot je bilo
Ne vem, kako pogosto vam glava, telo ali udi sporočijo, da marsikaj ni več, kot je bilo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Saj veste … je pametno, da zlezem na ta hrib, presmučam to strmino, prekolesarim kilometre … Tole pišem med smučarijo. In priznam, povod je kar grda poškodba prijateljice. Previdne in preudarne. Snežilo je. Bila je megla, difuzna svetloba, precej narinjenega snega in se je zgodilo. Ker smo rinili. Ker mi še lahko! Poškodba ni življenje ogrožajoča, a trajalo bo, da bo vse vsaj približno tako, kot je bilo.
Že desetletja odhajamo na isto smučišče. Najprej z otroki, zdaj sami. Najprej nas je bila velika druščina. 20 in več. Potem je nekatere srečala pamet, mladina je odšla po svoje, le peščica nas še vztraja. Čeprav kolena protestirajo, posledice preteklih zlomov in zvinov opominjajo, vedno glasnejša je tudi zdrava pamet. A jo sami pri sebi hitro utišamo. Ne gnjavi! Čeprav vsak pri sebi seveda ve, da EMŠO šteje. Prvič letos sem pred odhodom tudi v pogovorih s sinom zaslutila nov podton.
»Pazita nase, saj ni treba smučati do mraka, uživajta, večkrat kavica, čajček … Če je slabo vreme, ostanita v apartmaju, kaj pa je neizkoriščena karta v primerjavi z mavcem na nogi!« Vse drži. A »posodobitev« lastne samopodobe ni tako preprosta, kot se morda zdi tistim nekaj generacijam za nami. Čeprav priznam, v dom že umeščam pripomočke, hišne robote, olajšave vseh sort … A seveda ne zato, ker bi dvomila o sebi. Seveda ne! Ne priznam. Občasne reportaže o 90-letnikih, ki vsak dan pretečejo deset kilometrov, prekolesarijo hribe in doline, presmučajo toliko in toliko ur, so prepričljive. Če oni lahko pri 90, potem jaz … Ja, res je, komu, ki ga poznaš, se mora kaj zgoditi, da lažna samozavest vsaj malo popusti.
Ima pa dopustovanje, ne nujno smučanje, v današnjih časih vsaj še eno zelo pomembno komponento. Praviloma se moja generacija na dopustu odklopi od medijev. Vsaj tisti, ki še smučamo brez slušalk v ušesih in telefonov v rokah. Vsaj nekaj dni nam je lažje.
Žal pa marsičesa ne pozabimo. Recimo. Srečanje svetovnih politikov v Davosu. Trump zamuja. Nabito polna dvorana vplivnih političnih predstavnikov današnjega sveta čaka. Ko končno vstopi, vsi vstanejo in mu navdušeno ploskajo. Če ne bi videla, ne bi verjela. Je to mogoče?
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
