Pexels

Trenutek resnice: priznam, včasih vpijem na svoj televizor. Prav grdo ga natulim vsake toliko – ne pri športnih prenosih kot večina ljudi, pokrov mi dvignejo izjave politikov, najhuje je torej pri poročilih. Sem bila že kdaj tudi zelo blizu tega, da v televizor zalučam kaj težkega in nizkoletečega, pa se vedno še pravi čas spomnim, da bi morala potem novo čudežno škatlico kupiti sama, noben politik ne bo nič primaknil, in se zadržim. Nazadnje je moj televizor življenjsko ogrožal Anže Logar, ko je rekel, da influencerji niso mediji, oni so novinarji. Še televizorju je bilo nerodno, prisežem. Ker tisto ni bilo nekaj, kar je Logarju naključno padlo iz ust, ni bila »žuta minuta«, ki je ne moreš zares zameriti, sploh ne – isto je dal zapisati tudi na spletno stran svoje stranke: » … smo predlagali, a niste želeli slišati: vplivneži niso mediji, vplivneži so v svojem bistvu novinarji.« Jaz sem slišala, oh, še preveč sem slišala, zato sem pa rjula!

Beseda je seveda tekla – ne toliko tekla, kot divjala – o sveže sprejetem Zakonu o medijih, poimenovanem tudi s prikupno okrajšavo ZMed-1, ki smo ga čakali več kot dve desetletji. Ena od novosti prenovljenega zakona je ta, da vplivnežem uradno nalaga odgovornost za tisto, kar napišejo, za spodbujanje nasilja, širjenje napačnih informacij in sovražnega govora so predvidene sankcije, pa plačane objave in sponzorstva morajo po novem jasno označiti … vse tisto, kar za novinarje velja že od pamtiveka, ampak to, tako ZMed-1 interpretira Logar, je v resnici poskus, da bi uboge nezaščitene vplivneže utišali, je »nevarna bližnjica do politične cenzure«, bogpomagaj. Da bi vplivneži odgovarjali za napisano? Nezaslišano!

O bližnjicah do politične cenzure nedvomno veliko ve, dvakrat je vodil vladni urad za komuniciranje, razlike med nekom, ki nekaj kraca po družbenih omrežjih, in onim, ki piše poklicno, ki svoje vire preverja, za svojimi besedami stoji in zanje tudi odgovarja pred zakonom, pa ne razume? Noče razumeti.

Najbrž ne veste, ne morete vedeti, koliko preverjanja, koliko tehtanja, koliko debat s kolegi je za vsakim člankom z delikatno tematiko, koliko stvari vemo, pa jih ne objavimo, ker jih ni mogoče stoodstotno preveriti – ali pa zato, ker menimo, da bi koga preveč prizadelo. Včasih s tem pljuvamo v lastno skledo, kadar gre za zgodbe, ki bi se dobro prodajale, pa si rečeš, tega človeku ne morem narediti. In ne objaviš. Čeprav vsi skupaj živimo od tega, da prodamo časopis. Ampak so vrednote, ki so pomembnejše od tega. In potem mora vse, kar novinar odda, še čez eno zelo gosto sito, mimo urednice, ki spet tehta, sprašuje, preverja … Ker imamo obveznost do bralcev. Do resnice. In ne nazadnje do sebe. Da si v ogledalu lahko pogledaš v oči in rečeš, prav sem naredila! Ni me sram.

Potem pa postavite na drugo stran tehtnice nekoga, ki napiše, kar se mu zazdi. Ki mu ni treba preverjati dejstev. Ki mu za zapise sponzorji včasih celo plačujejo. Ki mu nihče ne gleda čez ramo in ga nikoli nihče ne pokliče na odgovornost … Naju res lahko merite z istim vatlom?

Razumete, zakaj me je pogrelo?

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

revija Jana