Pogrebniki, junaki tišine: temačni prizori jih preganjajo v spanju
Pretresljivo pričevanje "nevidnih ljudi", ki pridejo, ko je vsega konec. Pogrebniki doživljajo zgodbe, ki jih ni mogoče izreči. Da, spremenijo ti življenje, pravijo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V svetu, ki smrt pogosto potiska na rob zavesti, se zadnje poglavje konča v rokah nevidnih ljudi. Kdo telesom, iz katerih sta odšla dih in toplina, nadene poslednjo obleko? Kdo je tam, ko ostane le še tema? Dovolite, da jim nadenemo ime, ki si ga zaslužijo: junaki tišine stojijo na pragu smrti brez aplavza, a z občutkom odgovornosti.
»Naše poslanstvo je, da pokopavamo lastno raso. Vsi smo ljudje – razlika je le v bitju srca,« pokima Sašo Macerl, ki nas popelje skozi delo pogrebne službe, o kateri javnost ve zelo malo – ali pa nič. Tisto, kar zaposlene najbolj zaznamuje, se dogaja na terenu, kamor jih kličejo tudi v najbolj pretresljivih okoliščinah. A ne glede na to, kako daleč v temo odidejo, se naslednjega dne vrnejo. »Tu ni vprašanje, ali zmoreš. Nikogar drugega ni, ki bi to opravil.«
Dokler ne umreš, si živ
Ozrem se po pokopališču. Ta kraj sem od nekdaj čutila drugače. Videti je kot mesto z ozkimi, škatlastimi stavbami iz marmorja, z ozelenelimi vrtički in tu in tam zaraščenimi zaplatami domovanja duš. Tu ni več sanj in upanja. Le tišina. Opomin, da nič ni večno. Človek zagotovo ne. »Dokler ne umreš, si živ,« se zamislim ob besedah, ki sem jih nedavno prebrala, ter smuknem mimo mrliških vežic in hladilnice do sprejemne pisarne, kjer me že čaka vodja trboveljske pogrebne službe Sašo Macerl.
Tema tam zunaj
Nemara si večina predstavlja, da njihovo delo zajema sprejem svojcev ter organizacijo in izvedbo pogreba. A to je v resnici manj zahtevni del – pred tem se pogrebniki srečajo s podobami teme, ob katerih se vsakokrat znova zavejo, kako krhka je meja med včeraj in nikoli več.
Ekipa v Trbovljah šteje sedem članov. Prejšnji vodja je v tem zahtevnem poklicu vztrajal vse do upokojitve, nasledil ga je Sašo, ki s 45 leti velja za mlajšega med pogrebniki. Nekoč je bil del breakdance skupine, rad se je zabaval, smejal. Danes v njegovem pogledu ujamem težo sveta. Tudi drobne gubice okoli oči ne delujejo kot sled let, temveč kot odtis vsega, čemur je bil priča.
Več kot osem leta je tega, kar je sezul poštarske čevlje. Ob prijavi na delovno mesto pogrebnika je bil sicer seznanjen z delovnimi nalogami, a priznava, da na to, kar ga je čakalo, ni bil zares pripravljen.
»Realnost je nekaj povsem drugega, in dokler tega ne doživiš, preprosto ne moreš vedeti, kako je. Na začetku je bilo zelo težko,« se spominja in razloži, da je potreboval več kot pol leta, da se je privadil. »Po ekstremnih primerih sem se zelo težko zbral. Ko sem se vrnil v pisarno, nisem mogel slediti šefovim razlagam – preprosto nisem slišal, kaj mi govori, saj so mi misli ves čas uhajale k prizorom, ki niso hoteli zapustiti moje glave. Šele po več mesecih sem se naučil, kako preklopiti misli.«
Toliko grozot …
V preteklih letih, pravi, je marsikaj postalo rutina, a pot do tja ni bila preprosta. Doživel je veliko šibkih trenutkov, ko se je spraševal, ali bo zmogel in ali naj vztraja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
