revija Jana

Morda sem kdaj že zapisala, kako me je pred davnimi, davnimi leti poklical poslušalec in mi »v živo« sporočil, da ko me zasliši, ne ve, ali naj kar takoj ugasne radio ali pa še malo počaka. Ne vem, kako se je odločil. Mi je pa jasno povedal, kaj si misli o mojem početju. S čimer ni nič narobe. Bog ne daj, da bi bili vsi kot sive miši. Neopazni in neslišni. To mi je prišlo na misel pred dnevi, ko je voditelj »mojega« jutranjega programa prostodušno razglasil, da ni vedel, da sta George Michael in Oliver Dragojević že pokojna. Pa me k temu zapisu ni vzpodbudila njegova nevednost, ampak samozavestno priznanje. Tako zelo drugačne so današnje generacije. Jaz bi v mojih časih na vsak način poskušala neznanje prikriti. Današnje generacije se z njim pohvalijo. In preživijo.  

Ni kaj, čas me je povozil. Pač ne razumem. Še čisto malo manjka, pa bo Trump EU kar ukinil. Ste si pred pol leta lahko predstavljali, da se bo 90 let po tem, ko je svojo vizijo sveta začel  »udejanjati« Hitler, zgodba ponovila? Aljaska? Putinu se smeje. Ameriškega klovna je pozobal za malico, Evropa pa caplja, domala klečeplazi. Filmski mojstri – Stephen King, recimo – so znali s klovnom v glavni vlogi ustvariti največje grozljivke. Čez čas turisti ne bodo več hodili na Machu Picchu, ampak kar v sedanjo Evropo. In bodo ugibali, kdo neki je tam živel. In zakaj ne živi več.

V ta svet rastejo naši vnuki. Zelo upam, da s časom prilagojeno pametjo. Z mojo si jutri ne bi pomagali kaj dosti. Najstarejši že vidi in sliši marsikaj, mlajši še imajo svoj svet. Rožnat in lep. Tudi prejšnje generacije so se morale prilagoditi. Berem. Vesna Milek. Ljudje se po novem zaljubljajo v svoje klepetalne robote. Chatbote, umetno inteligenco. Računalniško ustvarjene robote, ki znajo komunicirati kot ljudje. Tako prepričljivo, da se ljudje vanje zaljubljajo in se z njimi tudi poročajo!? Sediš doma in se ljubiš s podobo z zaslona. Komu mar svet. Podnebje, lakota, vojne … Za mojo pamet nepredstavljivo, za mlajše pa … kaj pa vem. Nočem vedeti. V resnici ne dojemam.

Toliko je vsega, da raje ne vemo. In se zabubimo v svoj, domnevno nam razumljivi svet. A kaj ko tudi ta ne prinaša spokoja. Ko se boste prihodnjič povzpeli na kak bližnji grič ali hrib, ne glejte le v dolino. Ozrite se okoli sebe. In videli boste, da je pogosto več obiskovalcev v družbi psov kot otrok. Vsak pač po svoje. Vsak izbere, kar mu je v uteho.

Bolj čudno se svet vrti, bolj smo prilepljeni na medije. Da bi vedeli. Pa niti ne opazimo, da tudi mediji niso, kar so bili. Niso več naše okno v svet. Ne služijo nam, ampak lastnikom. Senzacija na senzacijo, ena vest bolj bombastična od druge, še malo, pa bo le še vreme verodostojno. Če bo sledilo napovedi. Vse drugo pa daleč od standardov, ki so nekdaj veljali. Na nacionalni televiziji imajo – recimo mu – univerzalnega komentatorja. Na vse se spozna. Od gospodarstva do politike in na vse vmes ter naokoli. Kje so časi, ko so bila področja med novinarji porazdeljena. Eni gospodarstvo, drugi zdravstvo, tretji kulturo … Danes je eden in edini za vse. Kar veliko pove o verodostojnosti in strokovnosti ceha. Ni čudno, da so resničnostni in kuharski šovi bolj gledani kot informativne oddaje, ki so bile svoje čase paradni konj vsakega TV-programa.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana