Jaka Koren

Ker je Slovenija majhna, težko rečemo, da nekdo živi sredi divjine, in čeprav je ekološka vas Mokri Potok približno pet kilometrov oddaljena od prvega naselja, je dejansko (vnovič) zrasla sredi divjega gozda. Nedaleč od naselja pogosto vidijo medvedje stopinje in iztrebke, ponoči slišijo tuljenje volkov in divjih mačk, na vrtove jim silijo jeleni. A dve družini, ki za zdaj stalno bivata na tem idiličnem koščku neokrnjene narave s kristalno čistim potočkom s tolmunčki za kopanje, in tisti, ki v vasici živijo občasno, z njimi odlično sobivajo. Neodvisni so od zunanjega sveta. Proizvajajo svojo električno energijo, imajo svoj vir vode in si pridelujejo svojo hrano. Ljudje, navajeni hitrega in stresnega življenja v mestu, prihajajo na zdravilne odklope, predvsem poleti in ob koncu tedna pa v vasi prirejajo delavnice in večere ob ognju. Martyna, žena enega od ustanoviteljev vasi, Marka Kovača, pravi, da se počuti blagoslovljeno s tako lepim življenjem.

Jaka Koren

Da se peljeva res stran od civilizacije, sva se s fotografom prepričala, ker sva kmalu po tistem, ko sva z glavne ceste zavila na gozdno pot proti vasi, izgubila telefonski signal. Z eno črtico naju je spet pozdravil, ko sva prispela v vas, ki je na ponedeljkovo jutro v delu, namenjenem obiskovalcem, še vedno utripala v zadnjih zdihljajih prireditve ob koncu tedna Zbor starodavne povezanosti (ang. Ancient connection gathering), ko so se mladi in mladi po srcu z različnih koncev sveta spominjali bolj naravnega življenja naših prednikov. Cilj takih srečanj, nam je povedala ustanoviteljica Nicole, je povezovanje in ustvarjanje s podobno mislečimi za skupno rast in vračanje k naravi. Veliko je bilo igranja, plesa, zabave, meditacije, pogovorov, a osnovno pravilo takih druženj je, da so brez alkohola, so nam mladi še povedali, ko smo se poslovili in se z Markom Kovačem, enim prvih prebivalcev vasi in soustanoviteljem, odpravili v drugi del vasi, namenjen bivanju.

Jaka Koren

Navdahnjeni z Anastazijo

Marko pravi, da si je že od nekdaj želel življenje, ko ne bo komaj čakal na dopust, ampak bo vsak dan radosten. Pred skoraj dvajsetimi leti se je navdušil nad idejo rodovnih posestev. Za tako življenje so številne Slovence navdihnile knjige iz zbirke Zveneče cedre Rusije, med ljudmi bolj znane kot knjige o Anastaziji. Podobno misleče je spodbujal, da bi skupaj ustanovili ekovas, ki bi temeljila na podobnih načelih. Tone Pugelj, prav tako eden od soustanoviteljev vasi, ki se že več kot petnajst let ukvarja s sonaravno gradnjo v okviru svojega podjetja Gnezdo, je predlagal, da bi poskusili zemljišče poiskati na Kočevskem, kjer je po izseljevanju kočevarskih Nemcev ostalo veliko praznih vasi. »Napisali smo projekt, kaj bi delali, kako si vas predstavljamo, pa da bi jo seveda obnovili, in župan Vladimir Prebilič nas je usmeril v Mokri Potok.« To je bila nekoč stara kočevarska vasica, katere zgodovina sega vse do leta 1498. Takrat je štela 17 hiš, sredi vasi pa je stala cerkev. Leta 1941 so se prvi vaščani začeli izseljevati in ostale so le štiri kmetije. Okrog leta 1965 so zadnji vaščani zapustili vas, zatem so jo zminirali do tal, ko so oblikovali zaprto območje Kočevske Reke.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana