Pexels

Naslovnica mojega časopisa me je popeljala v preteklost. V čase, ko je bilo še vse pred nami. Članek o tem, kako je danes za maturitetni izlet treba odšteti tisoč evrov in več, me je spomnil na mojega. Na začetku četrtega  letnika gimnazije je bilo. Dubrovnik. Prvič v življenju sem se peljala z letalom. Že to je bilo nekaj posebnega. Nazaj grede nas je hudo premetavalo. Od takrat mi je ostal strah pred letenjem. Pojma nimam, koliko je tisti izlet stal. Kakorkoli, mislim si, da za mojo mamo, samohranilko, strošek izleta ni bil zanemarljiv, a vem, da mi ga nikoli ne bi odrekla. Tudi danes je zgoraj omenjeni znesek za ene veliko, za druge mačji kašelj. So pa razlike med ljudmi danes gotovo večje, kot so bile nekoč. Danes se nekateri že rodijo z zlato žlico v ustih, drugi pa vedo, da bodo morali do konca paziti na vsak cent. Eni znajo, drugi ne. A tudi: eni so pridni, garači, v pravem poslu … drugi ne. Tisto, kar je danes drugače, pa je vtis. Javna podoba, predstava. Razkošje razstavljamo vsem na očeh.

revija Jana

Počitnice, kampiranje, morje. Utrinek. Pogovor družinskih »poglavarjev« generacije mojih potomcev. Kje ste kaj bili letos? Večina je pripoved začela z v Dolomitih, potem pa eni Kitajska, drugi Patagonija, tretji bodo po morju šli na Finsko, četrti za drugo leto načrtujejo Antarktiko … Nam gre res tako dobro? Vsem ne, a ne tako redkim vendarle. In tisti, ki lahko, hitijo. Gotovo zato, ker lahko. Nekaj pa tudi zato, ker nihče ne ve, kako dolgo še.

Razlike med nami so v skladu z neoliberalnim sistemom vedno večje. Nihče jih več ne skriva. Dovolj je pogledati novogradnje v našem mestu. Vse na videz razkošno in nedostopno drago. A če gre verjeti zapisom kolegov, gre v velikem delu za naložbene investicije. Ali pa za čakanje na še dražji kvadratni meter. Tja do pet tisoč evrov. Si mislim, da si bodo te naložbe morali tisti, ki jih imajo, preprodajati kar med seboj. Ker kdo brez prej omenjene zlate žlice pa bi si kaj takega lahko privoščil.

Res mora biti tako? Danes morda, a bili so tudi prijaznejši časi. V naši prejšnji skupni državi, na primer. Najini prvi stanovanji sta bili družbeni. Prvo ob rojstvu prvorojenca, drugo, ko je družina prerasla garsonjero. Danes nedosegljivo za mlade družine. Stanovanjski sklad napoveduje do leta 2028 dobrih 28 tisoč najemnih stanovanj, potrebovali bi jih še enkrat več. A po svoje me vendarle čudi, so res vse preostale novogradnje naložbene, hranilnice denarja? Kaj pa vem. V predmestju, v mojih krajih blizu Medvod, novogradnje vznikajo kot gobe po dežju. Na prostoru, ki je bilo še včeraj kot kmetijsko zemljišče,  čez noč zraste nekaj hiši oziroma napol bloku podobnega. In potem se ustavi. In sameva. V čem je kleč, ne vem. V pomanjkanju denarja? V dejstvu, da ni kupcev, ki bi nadaljevali? V papirjih? Ne vem. Občine so menda nemočne. Nimajo pooblastil.

Časi so res čudni. Neprijetni, nepredvidljivi.

Saj nič ne rečem, tudi doma marsikaj ni, kot naj bi bilo. A še vedno bolj spokojno premlevam domačo »sceno« kot tisto za našimi mejami. Sploh v zadnjih časih, ko politiki, ki to nikoli ne bi smeli postati, o tretji svetovni vojni govorijo  kot o dopoldanski malici. Kdaj pomislite, kdo je te tipe volil? Ni dileme. Mi sami. Na demokratičnih volitvah. Prav nam bodi, če bo počilo, bomo plačali najvišjo ceno. In ko bo konec in ker smo danes civilizirani – nikar ne glejte proti Gazi – nihče od krivih ne bo visel. Morda le malo sedel. Meje bodo kdo ve kje in kdo ve kakšne. Majhne države bodo še manjše. Če sploh bodo. In preživeli se bodo spet zaklinjali: »Nikoli več.«

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 33, 19. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana