revija Jana

Čeprav sonce praži s polno močjo, me kar zmrazi. Kot bi mi nekdo v hrbet zaril ledeno iglo. Nisem si še čisto opomogla od paničnega napada na ladji. Nujno potrebujem mir, posteljo in zamračeno klimatizirano sobo. Moram se sestaviti, preden se raztreščim na tisoč koščkov.

Ko z zadnjimi močmi vlečem kovček navkreber, proti našemu apartmaju, opazim, da je letos na otoku manj ljudi. Saj ni čudno, pomislim, če je pa hrvaška obala dražja od grške ali kakšne španske peščene plaže. »Če bi bila jaz ležalnik na eni od hrvaških plaž, bi letos zanesljivo zaslužila več kot s tem pisanjem,« se v mislih pogovarjam sama s sabo. In bolje, da se pogovarjam s sabo, z gospo Z. se namreč nisem več želela. Sploh ne po tem, ko me je poskušala prepričati, da je pa ja nekaj čisto normalnega, da za lastno zadovoljstvo žrtvuješ enega izmed ekipe. Nekateri ljudje pač ne morejo nikoli oprostiti zla, ki so ti ga prizadejali, in potem naprej hodijo po ljudeh, ker se sami ob tem počutijo bolje in drugače pač ne znajo. A ker je podvomiti o narcisovem znanju, lepoti ali dejanju enako kot dregati v osje gnezdo, se s to zadevo nisem hotela več ukvarjati.

Pred mano je bil teden joge, moj zavestni prestop v neko drugo realnost, v varen prostor, kjer je vse mehko, nežno in valovito. Tega sem bila vesela, za mano je težko leto, polno stresa, prilagajanja, reševanja težav … Ko že mislim, da sem vse uredila in pospravila, sploh stvari s svojega podstrešja, se zgodi majhen, nepričakovan premik, lahen piš vetrca in vse, kar sem lepo pospravila in popredalčkala v to svojo ogromno in nevidno omaro, pade ven. Ta teden ne boš nič pospravljala, si zabičam. Pusti, pozabi, vse, kar te muči, je ostalo tam nekje na celini, daleč nazaj. Zdaj si na otočku, enem od stotih naokoli, in sem si prišla z namenom. Pozabi zdaj na preteklost, čaka te srečanje s sabo, na najboljši mogoč način.

Vsa mehka in sproščena zato pridem k uram joge in meditaciji. Čeprav sem doma bolj ko ne lena, kar se tiče joge, in se zato vsak dan brcnem v tazadnjo, sem tu na otoku najboljša učenka. Najprej zato, ker tole jogo vodi moja prijateljica iz otroštva, Nataša. Občudujem njeno mehkobo, gibanje, lepoto, ki seva iz nje, čeprav ne morem ravno reči, da gre za stereotipno lepotico. Ona se je pred mnogo leti na glavo vrgla v jogo, jaz pa v novinarstvo. Zdaj si želim, da bi bilo obratno, ampak je to nemogoče.

Kljub temu želim s tega srečanja, iz teh mehkih dnevov joge odnesti največ, kar se da. Prejšnja leta sem s sabo odnesla mir, moč in zaupanje v duši, da bo vse v redu in da bom zmogla vse težke preizkušnje, ki mi jih nekdo tam zgoraj zastavlja. Vsak dan znova. Zame obup kot pot ali metanje puške v koruzo kratko malo ne obstaja. Stremim k temu, da tudi v najtežjih trenutkih ostanem mirna. To je preprosto moj čas, da zdržim vse pritiske, prav tako, kot so to storili vsi veliki ljudje pred mano. Opolnomočen človek se ne rodi iz čustvenega kaosa ali obupa, ampak iz discipline in notranje moči. Vsaka preizkušnja je priložnost, da rastem, oblikujem svoj značaj in ugotovim, iz česa sem narejena. Odločno se spoprijemam z vsakim novim izzivom – kajti tam se gradi moj pravi jaz. Življenjske nevihte niso ustvarjene, da me zlomijo – tukaj so zato, da mi očistijo pot.

Kljub varnemu prostoru, sončnim žarkom, ki me nežno božajo po bledi koži, in lahnemu vetrcu, ki srka moje potne kaplje, čutim, da sem v sebi nemirna.

Na hotelsko teraso v tišini prihajajo druge tečajnice, ženske, ki jih ne poznam. Toda iz izkušenj minulih let vem, da se bom z vsemi na koncu objemala, kot da se poznamo vse življenje. Sedim v položaju lotosa, sama s sabo sem zadovoljna, da se še vedno lahko zložim v ta nenaravni položaj, vsaj za nas zahodnjake, diham s trebuhom in izpod trepalnic opazujem tečajnice. Takoj začutim negotovost in tremo pri tistih, ki so prvič na takšnem dogodku. Stopicljajo pri vhodu, radovedno opazujejo teraso, mencajo z rokami in prekladajo podlago za jogo iz ene roke v drugo. Čez nekaj časa večina brez odvečnih vprašanj najde svoj prostor med drugimi in se enostavno priklopi. Razprostre gumijasto podlago na tla in sede nanjo. Ni nujno, da je v položaju lotosa, to je čisto nepomembno. Skozi zrak nežno odmeva neka indijska mantra, na tisoče jih je, ne poznam vseh. Dojemam jih kot molitve, ki se vedno znova žebrajo, podobno kot v krščanstvu in drugih verah. A se s hindijščino sploh ne obremenjujem. Znam zapeti par manter, so mi pa vse fajn in v vsaki najdem svoj mir.

Ko tako neopazno motrim bodoče kolegice, med njimi zagledam tudi starejšo žensko, ki se mi zdi nekam znana. Ne vem natanko, kam bi jo dala, lahko pa, da se tudi motim. Brskam po spominu, od kod jo poznam. Morda iz novinarskih službenih krogov, Slovenija je tako majhna, da v 30 letih kariere spoznaš vse pomembne in tudi zanimive ljudi. Hočeš ali nočeš. Ne morem in ne morem se znebiti neprijetnega občutka, ki se je zasadil vame, da imava s to žensko nekaj skupnega.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana