Shutterstock

Ljudje smo precej čudna bitja, radi sanjarimo o prekrasnih deželah onkraj meja, čeravno imamo nebesa na domačem pragu. Kdaj ste se nazadnje potikali po rajskih kotičkih Kobarida in okolice? Povem vam, da bi odpotovala precej daleč, da bi se nagledala takšnih lepot – pa ni treba, saj se skrivajo v dolini reke Soče. 

Tudi sama spadam med tiste, ki sicer vedo, da je Slovenija čudovita dežela, a potrebujejo nežno brco v zadnjo plat, da vzamejo pot pod noge. Idejo, vsaj ohlapen načrt izleta, pa iskro navdiha, ki me spravi v akcijo. Pa smo šli, trojica zaspancev z izrazito neskladnimi kondicijskimi spodobnostmi, a trdno odločeni, da si pričaramo krasen dan. Na vročo praznično soboto sem z možem in prijateljico obiskala enega najlepših slovenskih slapov, se potopila v turkizne tolmune reke Nadiže in uživala v smaragdni kulisi jezera, ki je nastalo z zajezitvijo Soče v skalni grapi. Tri prekrasna doživetja, po katerih nam je zmanjkalo časa in moči, da bi obiskali še slavna Tolminska korita. 

Izlet seveda ni primeren le za aktivne posameznike, uživali bodo tudi družine z manjšimi otroki in starejši pohodniki. Poti in razgledi so sicer prijetni tako v vročih poletnih dneh kot tudi v toplem jesenskem soncu, zato je tale ideja kot nalašč za septembrski izlet.

V.M.

Slap Kozjak – skrivni vrt narave

Med razpoko v nebo dvigajočih se kraških sten se s prameni sončnih žarkov v sotesko zliva slap Kozjak. Čeravno pogled seže 15 metrov nad smaragdni tolmun, ta naravni biser ni eden tistih veličastnih slapov, ki navduši s širokim pasom deroče vode. Ga pa kljub temu prištevajo med najlepše, popolnoma skrit v soteski, obrasli z mahom in praprotjo, namreč ustvarja pridih pragozda. No ja, če ne bi bilo turistov. Drenjali smo se na kamnitih stopnicah vse do ozke lesene terase, ki omogoča razgled na kuliso za skalami. Vseeno dih jemajoče – zlasti za tiste, ki niso krenili po tej poti, ampak so zakorakali v potok, se prebili do tolmuna in pred naravno prho izvajali selfie seanso. Pa je tacanje po vodi sploh dovoljeno? Nak, na slednje opozarja manjša oznaka, sicer pa priporočajo, da se temu doživetju iz spoštovanja do narave izognete.

Mladenič, pri katerem smo ob vstopu za tri vstopnice odšteli 15 evrov, nam je zaupal, da so deležni velikega zanimanja. »Na praznične vikende pride več kot 500 ljudi. Je pa veliko tujcev, predvsem iz Nemčije in skandinavskih držav.«

Za občutek naj omenimo, da smo za vožnjo od Ljubljane do naše prve točke potrebovali debeli dve uri. Parkirali smo na plačljivem makadamskem parkirišču Kozjak, od tam pa krenili po sprehajalni poti, ki se počasi vzpenja proti slapu. Lep kos poti smo uživali v rajskem razgledu na smaragdno zeleno Sočo. 

Čeprav je bil vroč dan, je bilo v zavetju dreves prijetno hladno. Preskakovala sem večje kamne in lovila korake med koreninami. Nikamor nisem zgrmela, sem se pa naužila lepot reke, ki si utira pot mimo večjih skal, oblikuje tolmune, korita in bazenčke ter se plitvo razgrinja čez prod, iznad katerega se mehko dvigujejo pozeleneli bregovi. Nedvomno sijajno doživetje za vse, ki ne potrebujete sodobnega blišča.

Shutterstock

Lokacija: pod Napoleonovim mostom

Zagotovo se spomnite filma Plava laguna. Seveda, tu je reka in ne morski zaliv, a kljub temu sem se počutila, kot bi za kratek čas stopila v drug čas in prostor. V odmaknjenem delu gozdiča pod Napoleonovim mostom se Nadiža razliva v naravne tolmune, ki z žuborenjem vabijo, da pozabite svet zunaj.

Tam smo sicer pristali po pomoti. Namenjeni smo bili na kopanje ob prostranem predelu reke v Podbeli, a se z navigacijo nisva najbolje sporazumeli in smo se znašli v malem gozdnem raju, sredi katerega se iznad rečnih korit dviguje kamnit most iz časa Napoleonovih osvajanj. Kaj bi se človek pritoževal! Na desni strani mostu se je že gnetlo nekaj turistov, zato smo jo mahnili levo, globlje med drevesa, da bi uživali bolj na samem.

»Ne grem v vodo!« je protestiral mož, midve s prijateljico pa sva hihitaje odvrgli oblačila, se skobacali v kopalke in odhiteli preverit, kako hladna je. Uh, precej za moj okus, čeprav gre za eno najtoplejših alpskih rek. Če tole ni ledenica, naj me koklja brcne! Stopala je preplavil občutek zbadanja drobnih iglic, a tega ne bi zamudila, pa četudi bi bila še za kakšno stopinjo hladnejša! Pogumno sem zakorakala v reko in se sama sebi zdela blazno pustolovska.

Ko sva takole malo plavali, malo brodili po vodi, se je zdelo, kot bi se ustavil čas. Sončni žarki so prebadali turkizno gladino, ki se je bleščala, kot bi jo posuli z zvezdnim prahom. V sencah so lebdele meglice, radovedne ribice so nama sledile, ptice pa so v krošnjah žvrgolele kot za stavo. So to nebesa? Žal mi je bilo moža, kaj zamuja. Opazovanje iz daljave mu pač ni moglo pričarati tega doživetja.

V.M.

Apolon

Ko sva se približali najglobljemu delu reke, se je iz gozdnih senc izluščilo nekaj golega. Pa mišičastega in potetoviranega! Tam, med skalami, je kot privid stal lep mlad gol neznanec, se leno pretegnil in skočil v vodo, kot bi ne imela dna. Od zadrege sem začela hitro plavati v nasprotno smer, saj me je zvok čofotanja prepričal, da ta človek kravla proti meni. Nimam pametne razlage, kaj sem si predstavljala.

Prijateljica mi ni sledila, kot vkopana je obstala na mestu in se pretvarjala, da občuduje naravo. No, saj v resnici jo je. Mož je v teh vznemirljivih trenutkih kot ribja pastirica ždel na skali, midve pa sva še dobro uro vzdihovali. Raj na zemlji. Čista poezija.

Shutterstock

Smaragdno jezero

Ob vračanju proti Tolminu smo se namenili napasti oči na jezeru v Mostu na Soči. Bilo bi škoda, če se ne bi ustavili. Zaradi soparnega dne so mi resda pojenjavale moči, a smo vseeno parkirali (1,50 evra boste odšteli za uro) in krenili na kratek sprehod ob vodi. Lahko bi se sicer pošteno nahodili, kar sedem kilometrov je namreč dolgo jezero, ki je konec 30. let nastalo z zajezitvijo reke Soče, kraj pa se ponaša tudi s sprehajalnimi potmi, ki so jih obogatili z vodnimi energijskimi točkami.

Tega dne je bilo ob Soškem jezeru precej živahno, pa ne le zaradi sprehajalcev ob bregovih. V daljavi se je temnilo nebo, pa so turisti s  kajaki hiteli vsak po svoje, da jih ne bi ujel naliv. Na gladini se je pozibaval čolnič, v katerem je čepel ribič in se nadejal sreče – zagotovo jo je imel, v vodi je namreč mrgolelo rib, zlasti postrvi. Kar nekaj postav na supih je lovilo ravnotežje, medtem ko so race raje iskale senco v zavetju vrb, ki so se z nabrežja nagibale nad zrcalno podobo. Prijetno je bilo vse to opazovati, a nas je kruljenje želodca spodbudilo, da smo preizkusili še nekaj lokalne kulinarike. Obilje lepega smo doživeli, idejo o obisku Tolminskih korit pa prestavili na kakšen drug mesec. Še se bomo vrnili v te kraje!

Zakaj voda ni vedno smaragdno zelene barve?

Včasih se zgodi, da človek razočarano obstane ob pogledu na vodo, ki sicer navdušuje s svojimi veličastnimi turkizno-zelenimi odtenki. In kam izgine ta prekrasna barva? No, med drugim je odvisna od sončne svetlobe in mineralov, pa mehkih odsevov gozdov in neba. Kadar, denimo, sonce obsije tolmun, voda zaigra v smaragdnih in turkiznih tonih, ob oblačnem dnevu ali v bolj senčnih predelih pa se ti odtenki izgubijo.

revija Jana

V.M.