Shutterstock

Pametni telefon je postal naš nepogrešljivi spremljevalec. Je budilka, kamera, denarnica, osebna izkaznica, televizija in dnevnik. Zvesta priča vsakega našega koraka in najbolj intimnih misli in vprašanj. Z njim plačujemo, se posvetujemo, prijavljamo v državne portale, sklepamo posle in hranimo spomine. Priročno, uporabno, udobno. Toda to udobje ima visoko ceno. Plačujemo s svojo zasebnostjo in s tem tudi varnostjo. Vsak dotik zaslona, vsak »dovoli« in vsak klik na »strinjam se« odpira vrata v najbolj intimne kotičke našega življenja. Tja množično vstopajo neznanci, mi pa se tega niti zavedamo ne. Kako se zavarovati?

Vsaka aplikacija nas ob namestitvi prosi za dovoljenja: dostop do kamere, mikrofona, lokacije, stikov, pomnilnika ali celo do zgodovine brskanja. Večina ljudi klikne »dovoli« brez pomisleka, kaj šele da bi prebrali tisti tekst o zasebnosti, uporabi in deljenju podatkov. A s tem odpremo vrata v svoje digitalno življenje. Ker to, da aplikaciji dovolimo dostop do naših sporočil, galerije in mikrofona, pomeni, da, lahko pregleduje naše slike, bere dopisovanja in vklopi mikrofon ter nam prisluškuje. Prof. dr. Denis Trček s Fakultete za računalništvo in informatiko, eden ključnih postavljavcev interneta v Sloveniji in velik zagovornik pravice do zasebnosti, opozarja: »Podjetja še zdaleč ne potrebujejo toliko podatkov, kot jih zbirajo – in na načine, kot jih zbirajo – zgolj zaradi zagotavljanja varnosti. Za varnost bi lahko poskrbeli s tehnikami, ki se jim reče ‘dokazovanje poznavanja skrivnosti brez njenega razkrivanja’. Res pa je, da bi vpeljava nove tehnologije zahtevala precejšnja vlaganja. Za zbiranjem podatkov je, kot čivkajo že vrabci na veji, komercialni interes.«

Shutterstock

Zakaj torej tako z lahkoto klikamo tisti ‘strinjam se’? »Gre za psihološkosociološki element, ko ljudje izgubijo osnovno orientacijo glede varnosti,« pravi dr. Trček. »Ko sediš doma ali v službi v znanem prostoru, možgani ravnajo drugače, kot bi denimo sredi geta nekje v tuji državi. Če bi vam tam neznanec ponujal paket, ga verjetno ne bi vzeli. Na ulici praviloma ne podpišemo papirjev, ko to nekdo hoče od nas, ne glede na to, za kaj gre. Na spletu pa imamo občutek kontrole in varnosti. Hitro kliknemo tisti ‘da’, ‘ok’, ‘sprejmem’ ali odpremo priponko. Naslednjič pomislimo, da so to tisti papirji in paket z ulice!«

Papirjev in paketov pa je ogromno. Ne podpisujemo jih le razvijalcu aplikacije, ampak tudi njegovim partnerjem. Včasih je teh tudi 1500. Podatki ne ostanejo v telefonu. Potujejo čez pol sveta, v strežnike podjetij, oglaševalcev, analitikov in včasih celo državnih služb. Evropa ima dobro zakonodajo, kar se tiče zasebnosti in varovanja podatkov, a kaj, ko se ti izgubijo v omrežju strežnikov in končajo v računalniškem oblaku v ZDA. Tam pa velja ameriški zakon CLOUD (Zakon o pojasnitvi zakonite čezmejne uporabe podatkov), ki dovoljuje ameriškim oblastem vpogled v podatke, tudi če so ti fizično shranjeni v Evropi.

Koliko jih vohuni za nami? 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana