Mateja J. Potočnik

»Sem ženska, partnerica, mama dveh čudovitih deklic. Odkar je pred dvema letoma v našo družino prišla druga deklica, ki se je rodila z zelo redko gensko boleznijo, imam pogosto občutek, da se je moje življenje razdelilo na dva dela: na tisto 'prej', ko sem verjela, da imam stvari vsaj približno pod nadzorom, in na 'zdaj', ko se učim sprejemati, da je vsak dan drugačen, nepredvidljiv, poln skrbi, pa hkrati drobnih zmag in neizmernega upanja,« je povedala 38-letna Ljubljančanka Simona Žugman, ki se je desetletje ukvarjala z naravno kozmetiko in jo prodajala po spletu, zdaj pa skrbi za bolno hčerko. Zato je bila še toliko bolj vesela sestrinega presenečenja – prijavila jo je na našo preobrazbo.

##PAIDBREAK##

Simona je priznala, da je zadnje obdobje zanjo čas velikih izzivov – zahtevna nega bolne hčerke, zdravstveni zapleti, pogosti obiski bolnišnice, stalna negotovost, skrb za starejšo hčerko, ki jo prav tako potrebuje, pomanjkanje prostora ... »A kljub vsemu je to tudi obdobje neverjetne rasti. Spoznala sem vse plasti življenja, od izjemne nežnosti materinstva do globokih preizkušenj, ki me učijo potrpežljivosti, upanja in ljubezni. Moja mala deklica, a neskončno velika borka, me sleherni dan opominja, kako dragoceni so vsak vdih, vsak nasmeh, vsak droben premik naprej. Potem ko v prvih mesecih nismo vedeli, ali bo sploh preživela, me to malo bitje s svojo neizmerno voljo do življenja uči poguma. Tudi druga, petletna deklica, je moja velika učiteljica. Uči me nežnosti, včasih me samo pogleda in ve, da moram za trenutek zadihati.

V tem našem svetu cevk, terapij, bolnišnic, neprespanih noči, iskanja ravnotežja med skrbjo in ljubeznijo, se skušam vsak dan spomniti, kdo sem še poleg mame. Včasih mi uspe, včasih ne. Velikokrat se počutim tako krhko, da bi se lahko razsula v prah, ko bi me kdo objel, drugič pa se v meni zbudi neverjetna moč, kakršno gotovo pozna vsaka mama, ki je kdaj držala v rokah bolnega otroka. Med vsem tem iščem tiste male trenutke zase. Rada sem v naravi, veseli me ustvarjanje: pisanje, risanje, priprava domače naravne kozmetike ali kuhanje za moje najdražje. V teh majhnih obredih najdem občutek varnosti in svobode,« je povedala Simona in dodala, da se kljub vsemu, kar prestaja njihova družina, trudi ohranjati toplino doma, mehkobo v srcu in radovednost do vsega lepega.

Zase skrbi zgolj z malenkostmi – skodelico čaja, trenutkom v tišini, včasih samo tremi globokimi vdihi ali nekaj nežnimi vajami za telo.

Zato si je želela preobrazbe. Začutila je, da si zasluži prostor zase, in si zaželela sebe spet videti kot žensko, ki ni samo mama in negovalka, temveč tudi nekdo, ki ustvarja, sanja, čuti ter upa. »To sem jaz danes. Nekje med nevihto in spokojem. A še vedno sem tu – malo utrujena, malo ranjena, a polna ljubezni. Ženska, ki še vedno verjame v lepoto življenja, tudi kadar jo je treba poiskati skozi razpoke. Želim si izgubiti tudi poporodno težo. Vedno sem imela malo kilogramov, želim si najti moč in energijo za vzdrževanje skrbi zase: da bi se večkrat uredila, četudi samo za doma, za občutek,« je optimistično sklenila.

Nasvet frizerke in mojstrice ličenja

»Pri frizerju sem bila nazadnje v osnovni šoli, nato pa sem se postrigla kar sama. Zatem pa sem šla znova k frizerju za maturantski ples,« je Simona prostodušno priznala in se prepustila spretnim Mičevim mojstrom za barvanje in striženje. Z nekaj spretnimi potezami so ji naredili modno in za urejanje doma primerno pričesko. Lase so ji nekoliko skrajšali, na koncu pa uredili s krtačo in fenom.

»V srednji šoli sem se ličila, zdaj pa sem si želela obuditi staro Simono. Da imaš občutek, da nisi samo mami, da si zaslužiš nego, biti urejena, kajti moja torbica z ličili je prazna. Ne obstaja. Občasni vrhunec sta maskara in svinčnik, vendar res zelo redko,« pa je bila Simona iskrena z mojstrico ličenja Manco Maselj. Ta ji je najprej uredila obrvi, nato pa se lotila senčenja vek, poudarjanja lic in ustnic. Izbrala je nežne, rjavkaste odtenke za oči in rožnato šminko za usta.